Kako začeti celiti travme iz otroštva?
Kako začeti celiti travme iz otroštva?
Nerazrešena travma se lahko kaže na različne načine. Skupni vsem nerazrešenim travmam sta čustvena bolečina in stiska. Pogosti so občutek praznine, otopelosti, depresija, tesnoba itn.
Travm iz otroštva se je potrebno lotiti počasi in mehko. Nikakor pa ne na hitro in/ali v kratkem času. Kdor vam pove, da lahko travmo iz otroštva ozdravite hitro, ali v kratkem času, vam skoraj zagotovo ne pripoveduje resnice ali pa ne pozna dovolj dobro narave travme.
Pri travmah je potrebno iti postopoma in vztrajno. Preko pogovorov, ki posameznika opolnomočijo, do naslednjih osnov – ponovno stopanje v stik s telesom in krepitev povezave s telesom – cilj je, da se posameznik počuti dovolj varno in stabilno v telesu, da lahko „zdrži“ z neprijetnimi občutki. Delamo, torej na prizemljevanju in naprej povezovanju z notranjim virom moči. Vse to se učimo na Somatski hipnoterapiji.
Sicer pa med učinkovite načine za celjenje travm iz otroštva spadajo tudi naslednji procesi:
Razvijanje sočutje do notranjega otroka
Z notranjim otrokom lahko začnemo delati najprej na mentalni ravni. Nanj se spomnimo v mislih in mu pošljemo ljubezen. Lahko pa na primer poiščemo sliko sebe iz otroštva, jo položimo na srce in otroku v sebi povemo, da ga imamo radi, da bomo od sedaj naprej mi skrbeli zanj. Povemo mu besede, ki čutimo, da bi jih v tem trenutku radi izrazili otroku v sebi. Lahko naredimo tudi ustrezno vodeno meditacijo z notranjim otrokom. Seveda pa je daleč najbolj varno in učinkovito notranjega otroka zdraviti z ustrezno terapijo.
PREBERITE TUDI: Kako začeti delati z notranjim otrokom?
Prepoznati in priznati bolečino travm/e iz otroštva
Pomembno je, da svojih stisk ne racionaliziramo, zanikamo ali jo vedno znova potlačimo. Kar posameznik čuti je naraven odziv, ki kliče po tem, da ga prepoznamo, priznamo, mu damo 100% veljavo. Pri čustvenih bolečinah in travmah iz otroštva je to pogosto težava, saj ravno stiska in bolečina nista bili prepoznani in/ali priznani. Bili sta nepomembni in ne-slišani. Zato je v odrasli dobi večji izziv vsem svojim občutkom, čustvom in zaznavam dati veljavo. Vendar pa je je ravno to eden izmed izjemno pomembnih korakov pri zdravljenju travm.
Starši in travme iz otroštva
V naslednjih fazah je potrebno tudi celjenje odnosa s starši. Celjenje odnosa s starši pa še zdaleč ne pomeni, da jih opravičujemo in iščemo razloge za njihovo vedenje. Pravzaprav, ne glede na razlog, zakaj so tako ravnali, da so povzročili travme, nosijo odgovornost za to ravnanje. Kajti kot starš si polno odgovoren za dobrobit svojega otroka in naloga starša je, da otroka vzgoji in pripravi za samostojno življenje. Kljub temu, da starši (čustveno) niso opravili te naloge kot jim je bilo zaupano, pa je za naše blagostanje modro, da skušamo svoje starše sprejeti takšne kot so. Ponovno, pri tem ne gre za opravičevanje in to jih ne razbremeni odgovornosti. S sprejetjem pomagamo sebi. Spoznamo lahko, da so bili tudi sami že ranjeni in niso imeli dovolj zavedanja in modrosti, da bi ravnali drugače. Najverjetneje so podobno, kot so povzročili nam, doživeli tudi sami v otroštvu.
PREBERITE TUDI: DISFUNKCIONALNI DRUŽINSKI VZORCI: ZAKAJ JE VSAKI NASLEDNJI GENERACIJI JE ŠE TEŽJE?
Neuslišana hrepenenja, pričakovanja in travme iz otroštva
Zelo pogosto se zgodi, da zaradi nerazrešenih travm iz otroštva v sebi nosimo številna pričakovanja in neuslišana hrepenenja. Kot bi znotraj nas nekaj močno hrepenelo po vsem tistem, kar kot otrok nismo prejeli. Bodisi topline, ljubezni, sprejemanja, občutka da smo pomembni, slišani, videni itn. Kasneje to lahko pričakujemo od drugih. Pogosto povsem nezavedno. Pričakujemo lahko še naprej to isto od staršev, kar nas drži pripete na preteklost, saj nam starši tega, kar si želimo verjetno nikoli ne bodo mogli zares dati. To spoznanje je lahko hkrati izjemno osvobajajoče in boleče, saj uvidimo, da ne bomo prejeli tistega, po katerem tako močno hrepenimo. Osvobajajoče pa, ker sedaj smo končno svobodni in lahko začnemo znotraj sebe iskati načine in poti, kako si dati vse tisto, po čemer hrepenimo (hrepenimo pa po občutenju, da smo ljubljeni, slišani, po občutku sprejetosti…). Sedaj lahko sebi začnemo dajati ljubezen, se sprejemati..
PREBERITE TUDI: KAJ JE PODZAVEST? KAJ JE NEZAVEDNI UM? KAKO VPLIVATA NA NAŠE ŽIVLJENJE?
Razvijanje pozitivnega, ljubečega notranjega dialoga
Zaradi travm smo lahko nagnjeni k občutenju krivde, samo-obsojanju, stremljenju k popolnosti, samo-kritiziranju itn. A postopno in vztrajno razvijanje ljubečega notranjega dialoga je ključno za spremembo. S samo-opazovanjem in čuječnostjo počasi začnemo opazovati svoje misli in občutke. Vse bolj prepoznavamo tiste negativne in jih lahko nadomestimo z ljubečimi. A poudarjam, da je pri celjenju travm to eden izmed zadnjih korakov. Prej je potrebno predelati vse potlačena in zastala čustva.
VIR SLIKE: https://pixabay.com/
Dobrodošli.
TRANSPERSONALNA HIPNOTERAPIJA
Gre za edinstven hipnoterapevtski pristop, ki je sicer mednarodno uveljavljen in obstaja med nami že dolgo časa. Transpersonalna hipnoterapija je nastala kot podaljšek transpersonalne psihologije. Sestavljajo jo štiri komponente: psihoanalitična, vedenjska, humanistična in transpersonalna psihologija.
Več o transpersonalni hipnoterapiji si lahko preberete TUKAJ.
Možnost brezplačnih konzultacij:
Želim več informacij in se prijaviti na brezplačni uvodni pogovor.
SOMATSKA HIPNOTERAPIJA
Somatska hipnoterapija je oblika terapevtskega dela na sebi, ki se osredinja na somatske pristope in samoregulacije čustev. Osredotoča se predvsem na povezavo med telesom, dihom, umom in čustvi. Somatska hipnoterapija naslavlja izvor težav in stisk preko telesa in njegovih odzivov, saj velja vodilo, da je naše fizično telo zemljevid naših podzavestnih vsebin, potlačenih čustev, občutkov, travm, strahov itn. Ker se izvaja s pomočjo hipnoze, velja za intenzivnejšo terapijo.
Več o somatski hipnoterapiji si lahko preberete TUKAJ.
Možnost brezplačnih konzultacij:
Želim več informacij in se prijaviti na brezplačni uvodni pogovor.
Spremljaš me lahko tudi na Facebooku in Instagramu.