Samopodoba: 4 vedenja, ki jo najbolj poškodujejo (+koraki do izboljšanja samopodobe)
Samopodoba: 4 vedenja, ki jo najbolj poškodujejo (+koraki do izboljšanja samopodobe)
Starši z rojstvom otroka prejmejo velikansko moč in z močjo pride velika odgovornost. Žal, se mnogo staršev ne zaveda oz. se v preteklosti ni zavedalo svoje odgovornosti. Najbolj pogost razlog je nizko zavedanje in globoka lastna čustvena nezrelost, ki gresta sicer pogosto z roke v roko. A potrebno je poudariti, da so čustveno nezreli starši v resnici sami ranjeni, zaradi svojih staršev. Torej, govorimo o podedovanih družinskih travmah, ki pa seveda nikogar ne razbremenijo odgovornosti. Ko postanemo straši, nam je zaupana odgovorna naloga in dolžni smo storiti vse, kar je potrebno, da svojega otroka maksimalno podpremo – mu damo korenine in krila – jih ne režemo. Posledica te čustvene nezrelosti so sicer številna disfunkcionalna vedenja in ravnanja, ki seveda ranijo, zaznamujejo in lahko močno vplivajo na samopodobo.
Poglejmo 4 vedenja staršev, ki so vašo samopodobo poškodovala.
Ostra kritika močno negativno vpliva na samopodobo
Čustveno zrel starš bo našel čustveno zdrav in funkcionalen način, da svojemu otroku smiselno in otrokovi starosti primerno razloži, ko naredi nekaj narobe. Nasprotno pa čustveno nezrel starš deluje destruktivno ter ostro kritično in otroka konstantno kritizira (nanj projicira svoje lastne nepredelane negotovosti, stisko in strahove). Morda celo v malenkostih najde razlog, da ga kritizira. Odrasli otroci pretirano kritičnih staršev pogosto tudi sami postanejo ostri kritiki, perfekcionisti in deloholiki– kot bi jih ves čas nekdo od zadaj priganjal – in prav zares jih priganja kritičen glas starša. Lahko so zelo uspešni pri svojem delu in pogosto se nam na prvi pogled zdijo izjemno samozavestni. Vendar pa temu ni vedno tako. Ostra ponižujoča kritika je za otroka izjemno težka, z njo se v resnici ne zna sporijeti, saj mu njegov razvoj to ne dopušča, ne zmore jo razumeti, še manj predelati vsa čustva in občutke, ki jih ob tem doživi. Zato ostra kritika negativno vplva na razvoj lastne vrednosti ter v otroku prebuja močno frustracijo, jezo, žalost, nezaupanje v sebe, razvijati se začnejo notranje napetosti.
Samopomoč: kako izboljšati samopodobo, če ste imeli pretirano kritične starše?
Za začetek je potrebno dvigni zavedanje in pri sebi prepoznati trenutke, ko smo sami podobno kritični (do sebe ali do drugih) ter si počasi pripovedovati bolj pozitivne povedi. V primeru, da je vaša samopodoba nizka, ker ste imeli pretirano kritične starše, je vpliv verjetno večjih razsežnosti in se dotika tudi vaše lastne vrednosti. Potrebno je terapevtsko delo z notranjimi straši in predvsem z notranjim otrokom – temu delu v vas je potrebno na globljih (podzavestnih in nezavednih ravneh) dopovedati, da je krasen.
Samopodobo rani tudi pretirano zaščitništvo
Negativno na samopodobo vpliva tudi, če ste do otroka pretirano zaščitniški oz. ste imeli starše, ki so bili do vas prekomerno zaščitniški. Če otroka nenehno ščitimo pred izzivi in ovirami, mu lahko onemogočimo, da bi razvil samozavest, dobro samopodobo in občutek, da zmore. V ozadju je pravzaprav nadzor nad otrokom, ki duši otroka. Prekomerna zaščita omejuje tudi otrokovo naravno radovednost, željo po raziskovanju, učenju in mu omeji prostor, da naredi tudi kakšno napako – vse to je pomembno za njegovo rast in razvoj. Nadzorovanje in zaščitništvo v otroku lahko vzbudi občutke tesnobe in negotovosti, saj v njih vzbuja disfunkcionalne občutja, da ne zmore sam. Prav tako se pri tem lahko vzpostavi odvisnost med otrokom in starši, kar je pravzaprav izjemno težavno predvsem, ko pride čas, da otrok stopi na pot odraslega življenja. Vse to ima posledico: odrasel otrok ima težave kasneje v življenju, ki so povezane predvsem s samostojnostjo in vero, zaupanjem vase.
Starši morajo najti ravnovesje med tem, da otroka zaščitijo ter da mu dovolijo, da se spoprime z izzivi. Šele tako se lahko razvijejo v posameznike z dobro samopodobo.
Samopomoč: kako izboljšati samopodobo, če so vas starši nadzirali, ali bili pretirano zaščitniški?
Tudi v tem primeru je potrebno delo z notranjim otrokom. Predvsem pa je potrebno zavestno in vztrajno razvijati notranjo moč in občutek v sebi, da zmoremo. Poleg notranjega otroka je v tem primeru dobro nagovoriti tudi ranjeni del ter z ustreznimi somatskimi vajami krepiti občutek varnosti, prizemljenost in notranjo moč.
Vzbujanje občutka krivde – še en način, ki negativno oblikuje samopodobo
Tudi vzbujanje občutka krivde je oblika nadzora na otrokom. Starši, ki so sami polni občutkov krivde, bodo z njimi vezali tudi svoje otroke (v otroštvu in pogosto še kasneje, dolgo, ko so otroci že odrasli). Značilno je, da je krivda zamenjana za odgovornost, saj je težje prevzeti odgovornost in narediti spremembo, ravnati bolj pozitivno, kot pa vzbujati občutke krivde. Krivda je vezana na dolžnost (nekdo, ki je kriv, je tudi dolžan). Medtem ko odgovornost spodbuja k rasti in svobodi v odnosih. Čustveno nezreli starši, torej vzbujajo krivdo (tudi v odraslih otokih) z namenom, da jih nadzirajo. Za tem vedenjem pa je pogosto spodaj zelo globok strah (lahko pred izgubo, zavrnitvijo, zapustitvijo, ali čim drugim) in strah pred soočenjem z lastno ranljivostjo, nemočjo, majhnostjo in odgovornostjo. Vendar pa na drugi strani vzbujanje krivde v resnici oddaljuje in odtujuje.
Samopomoč: kako izboljšati samopodobo, če so starši v vas vzbujali krivdo?
Krivda je zelo destruktivna energija, ki poseže globoko v našo podzavest. Zato je potrebno delati na ravni podzavesti. Tudi v tem primeru je smiselno delo z notranjimi starši in notranjim otrokom ter vsakodneven pozitiven pogovor s seboj (sem ok, sem vreden itn.).
„Šale“ na račun otroka tudi poškodujejo samopodobo
Otrok torej nima razvojnih možnosti, da bi naše besede razumel. Četudi se šalimo, smo sarkastični, se hecamo iz otrokovih šibkosti itn. Vse to močno vpliva nanj in v njem lahko vzbuja občutke sramu. Predvsem pa se na takšen način ustvarja odtujenost. Otrok ne zaupa več. S tem seveda rastemo in tudi kasneje težko zaupamo. Lahko smo bolj občutljivi na določene besede, vedenja drugih odraslih do nas.
Samopomoč: kako izboljšati samopodobo, če smo bili tarča posmeha?
Vsekakor delo z notranjim otrokom. Pomembne so tudi vaje za krepitev samozavesti. Pozitivni notranji dialog. Delo na prepričanju, da je z menoj nekaj narobe in podobnih možnih prepričanjih, ki smo jih lahko naložili v podzavest, zaradi tega.
Vsekakor pa v vseh primerih ustrezno terapevtsko delo. Vztrajanje v njem je ključno.
TRANSPERSONALNA HIPNOTERAPIJA
Transpersonalna hipnoterapija je oblika terapevtskega dela na sebi, ki na prijeten in sproščen način odpira poti do razreševanja čustvenih blokad, potlačenih čustev, pomaga preobražati omejujoča prepričanja o sebi in odnosih ter podpira klienta pri predelovanju neprijetnih (travmatičnih) spominov iz otroštva. S T. Hipnoterapijo stopite na pot predelovanja strahov in travm, ki vam (še danes) povzročajo težave v življenju in odnosih. S pomočjo transpersonalne hipnoterapije izboljšujemo kakovost svojega življenja, odnosov in osebnostno ter duhovno rastemo.
SOMATSKA HIPNOTERAPIJA
Somatska hipnoterapija je novejša oblika terapevtskega dela na sebi, ki se osredinja na somatske pristope in samoregulacije čustev. V Sloveniji je prisotna prvič.
Osredotoča se predvsem na povezavo med telesom, dihom, umom in čustvi. Somatska hipnoterapija naslavlja izvor težav in stisk preko telesa in njegovih odzivov.
Velja vodilo, da je naše fizično telo zemljevid naših podzavestnih vsebin, potlačenih čustev, občutkov, travm, strahov itn. Ker se izvaja s pomočjo hipnoze, velja za intenzivnejšo terapijo.
VIR SLIKE: Pixabay.com
VEČ VSEBIN?