Zadnje

051/ 305-224

Potlačena čustva

Ali so na delu potlačena čustva? Znak št. 1: „Nikamor se ne premaknem v življenju“

Ali so na delu potlačena čustva? Znak št. 1: „Nikamor se ne premaknem v življenju“

Ko govorimo o potlačenih čustvih, govorimo o tistih delih, aspektih nas samih, ki se nikoli niso mogli izraziti, smeli izraziti ali ustrezno predelati. Hkrati jim (najverjetneje podzavestno) kasneje tudi nismo dovolili, kajti narava potlačenih čustev je tudi takšna, da jih je bolj “priročno” projicirati navzven (na drugo osebo). To je sicer navidezno lažja pot, na daljši rok pa nam bo to prinašalo vse več težav. O tem več v nadaljevanju.

Prepoznamo jih lahko v napornih odnosih in situacijah

Ti neizraženi in nepredelani aspekti v našem notranjem (podzavestnem) svetu (ki usmerja največ našega življenja), torej, potlačena čustva so še vedno z nami, in sicer ostajajo znotraj nas na povsem enak način, kot v času nastanka (ko smo imeli 3 leta, 6 let ali morda kasneje).

Kot vidimo, imajo običajno izvor v otroštvu. Danes jih lahko prepoznamo v čustveno napornih odnosih in situacijah, dramah, ki se ponavljajo in seveda v čustveni bolečini, ki jo čutimo, ko se situacija zgodi oz. vedno znova ponovi. Le-ta je kot plošča, ki se nenehno vrti.

Zakaj se (pri potlačenih čustvih) situacije in odnosi ponavljajo?

Odgovor je enostaven: ponavljajo se, ker potlačena čustva želijo biti razrešena, osvobojena, predelana. To je pravzaprav zastala energija in narava energije je takšna, da se želi premikati in teči. Potlačena čustva želijo svoj epilog, bi lahko rekli. In ponavljala se bodo, dokler se osvoboditev, razrešitev in epilog ne bodo zgodili.

„Zdi se mi, da stojim na mestu. Zdi se mi, da se nikamor ne premaknem.“ – to je zelo pogosto znak potlačenih čustev. Iz podzavesti se je dvignilo in nabralo preveč nerazrešene čustvene vsebine – najverjetneje je s časom (z leti) na plan prihajalo vse več potlačenih čustev iz preteklosti, ki jih nismo uspeli predelati.

Predstavljajte si kristalno čisto vodo, ki z leti postaja vse bolj motna in onesnažena. Podobno je, ko je preveč (prenasičenih) potlačenih čustev. Voda postaja vse bolj stoječa in v njej je vse manj življenja in življenjske energije. Druga prispodoba za potlačena čustva je lahko zamašen odtok. Dokler je odtok čist, voda nemoteno teče. Ko se le-ta zamaši, voda stoji in potrebno je odtok odmašiti, počistiti nesnago.

Težava so negativna čustva, s katerimi se ne želimo soočiti

Prijetnih čustev nam ni potrebno tlačiti ali potiskati stran. So prijetna in želimo jih doživljati. Težava so skoraj vedno negativna čustva, ki se jih izogibamo ali jih celo zanikamo. Zaradi teže, ki jo doživljamo ob njih, zaradi skrajno neprijetnega doživljanja ob njih in na koncu, zaradi zahtevnosti, kajti za soočenje z negativnimi čustvi je potrebno iz družbeno in družinsko naučenih okvirjev. Kot družba so nas namreč dolgo časa učili in nam kazali (z vzgojo), da so negativna čustva slaba, da se jih lahko samo sramujemo in jih ne smemo dovoliti, še manj izraziti. Mnogi celo menijo, da (nekaterih) negativnih čustev nimajo, da niso takšni (torej, slabi – kot naj bi nekatera negativna čustva bila. Kot, npr. jeza. Pri tem je ponovno potrebno poudariti, da čustva sama po sebi niso slaba – ne pozitivna, ne negativna in da je stigma tista, ki naredi čustvo nesprejemljivo, s tem pa utira pot potlačevanju le-tega). To seveda ne drži, saj je človek ustvarjen tako, da v sebi nosi vsa čustva. Majhni otroci so očiten primer, saj si dovolijo čutiti in izraziti vso paleto čustev, od jeze do veselja. Šele skozi vzgojo se to začne omejevati.

Takšen način razmišljanja in doživljanja sebe, da nekatera čustva niso ok in jih ne smemo imeti ali pa jih čutimo, pa jih ne izrazimo (zaradi strahu) seveda ustvarja ugodno okolje, da jih še naprej tlačimo in se z njimi ne soočimo. Potlačena čustva pa neizogibno prinašajo še več težav. Tudi zdravstvene na koncu.

Kako potlačena čustva osvoboditi?

Potrebno jih je izrazili in jim dovoliti pot. Zato je to pot, proces. Lahko krajši. Lahko daljši. Odvisno, koliko čustev nismo smeli izraziti v otroštvu. Proces osvobajanja in celjenja se začne z zavedanjem ter prevzemanjem odgovornosti za svoje življenje. Situacije ne moremo spremeniti. V otroštvu je bilo, kot je bilo. Pa vendar je naš ustroj takšen, da s pomočjo ustreznih terapij in tehnik danes lahko povsem zacelimo rane preteklosti. To seveda ne pomeni, da se bodo negativne stvari izbrisale in bomo srečni do konca svojih dni. Bistvo celjenja je, da izgubljene, ranjene delce vračamo k sebi, jih potolažimo, najdemo sočutje zase in za rane, čustva izrazimo danes, ustvarimo prostor za „epilog“ in tako vse bolj prihajamo v stik s svojo notranjo močjo, vse bolj smo celi, nič več ne iščemo ali hlepimo po potrditvah od zunaj, spoznamo, da si zaslužimo boljše, da smo dragoceni in vredni, da si zaslužimo ljubezen, da si zaslužimo spoštovanje. Prihajati začnejo ljudje, s katerimi lahko zgradimo čustveno zdrave in varne odnose, ki nam omogočijo rast… Vse bolj smo mirni…

Notranji otrok in notranji starši

V primeru potlačenih čustev iz otroštva in čustvenih ran iz otroštva, je razvijanje sočutja do notranjega otroka, po mojih izkušnjah, učinkovit način, da zacelimo rane. Notranji otrok je naš aspekt, velik del nas, ki nosi vse izkušnje iz otroštva. Prav tako nosimo introjicirano podobo staršev. Če je le-ta izjemno negativna (lahko upravičeno!) potem je potrebno delati tudi na notranjih starših in v notranjem svetu najprej ustvariti čustveno varen prostor. Vse to so osnovni koraki resnega dela na sebi. Ko se procesu zares predamo, lahko pričakujemo spremembe…

Kako vam lahko pomaga TRANSPERSONALNA HIPNOTERPAIJA?

V osnovi je hipnoterapija oblika terapevtskega dela, pri kateri poenostavljeno povedano delamo s podzavestjo, kjer so shranjeni naši strahovi, travme, prepričanja, zamrznjena (zaustavljena, blokirana) čustva, oblikovani vzorci, spomini iz otroštva itn., ki nam (danes) povzročajo težave.  Bistveno pri hipnoterapiji je, da te vsebine naslavljamo tam, kjer so nastale (v podzavesti) in jih presegamo ter tako osebnostno rastemo ter izboljšujemo svoje počutje in notranje zadovoljstvo. Hipnozo, kot delno predhodnico hipnoterapije so uporabljale že starodavne civilizacije.

Transpesonalna hipnoterapija pa je nastala kot podaljšek transpersonalne psihologije (ki sestavlja štiri komponente: psihoanalitično, vedenjsko, humanistično in transpersonalno psihologijo).

Je (tudi mednarodno) uspešna in preizkušena metoda dela, ki v krajšem času lahko ponudi daljnosežne učinke. S transpersonalno hipnoterapijo (in njenimi komponentami) naslavljamo in razrešujemo (podzavestne) vsebine, ki posamezniku danes povzročajo različne težave (travme, strahovi, depresija, tesnoba, težko doživljanje okolice in sebe, prekomerna teža, težave v odnosih, različne odvisnosti …). Z njo naslavljamo rane iz otroštva in preteklosti, vedenjsko-mentalne in čustvene vzorce, če je potrebno se poslužimo tudi regresije v pretekla življenja, se povezujemo z arhetipi in še mnogo več.  VEČ…

Spremljaš me lahko tudi na Facebooku in Instagramu

VEČ VSEBINE:

Podedovane družinske travme

Avatar photo

Mojca Koprivnikar

Certificirana Angelska učiteljica Šole Diane Cooper (Diana Cooper School of White Light)- Certificirana učiteljica programa za osebno in duhovno rast Transformirajte svoje življenje iz Šole Diane Cooper (Diana Cooper School of White Light)- Profesionalna sprostitvena terapevtka po SNHS- Izvajalka programa Podedovana družinska travma po Mark Wolynn- Eternal Light ®Healer- Vzgojiteljica predšolskih otrok- Dodatna izobraževanja: Travma in limbični sistem (National Institut for the Clinical Appllication of Behavioral Medicine), - GoStrenghts program za otroke ...

Košarica