Dolgotrajno izogibanje čustveni bolečini vodi v čustveno otopelost
Dolgotrajno izogibanje čustveni bolečini, če le te ne naslovimo in se ji vztrajno izogibamo, morda, zaradi teže doživljanja ob njej (ko se sproži) ali drugega razloga (morda je ne znamo nasloviti, si vedno znova pripovedujemo, da bomo že nekako, da je vse v redu, da lahko še malo stisnemo ali se je morda niti ne zavedamo, saj delujemo nekako na avtopilotu) – vse to lahko vodi v čustveno otopelost. Se v tem prepoznate? Potem je skrajni čas, da nekaj naredite…
Zakaj o čustvih vedno več pišem v zadnjem času? Zakaj naslavljam ravno čustveno otopelost?
Ker opažam, da ima v našem kolektivnem okolju veliko ljudi težave s spoprijemanjem in izražanjem predvsem neprijetnih čustev in se do svojega doživljanja palete čustev včasih vede res mačehovsko vedemo. Takšen način delovanja in naravnanosti se vleče tudi še od naših prednikov… O čustvih se preprosto ni govorilo. Sploh ne o negativnih. Čas je za spremembe. Za prihodnje generacije….
Prav zato sem se odločila, da v prihodnje nekaj vsebin posvetim zgolj čustvom in čustveni bolečini in celjenju čustvenih ran…
Nekaj člankov sem na to temo že napisala.
Čustva imamo, četudi morda menimo, da “ne čutimo”
Čustva so namreč del vsakega izmed nas, če čutimo ali ne. Veselje, jeza, žalost, radost, strah … Občutimo lahko tudi moč ali nemoč. Čustva so kreativna energija. Z njimi barvamo svoje življenje. Čustva so kot barvice, s katerimi rišemo na platno. Čutimo lahko neprijetna čustva, kot tudi prijetna čustva. S prijetnimi kot tudi neprijetnimi čustvi ni NIČ NAROBE (če z negativnimi seveda ne ogrožamo življenja drugega ali jih uporabimo za manipulacijo druge osebe). Mi smo tisti, ki jim damo nalepko – slaba, dobra.
ČE ČUSTVA TLAČIMO, TLAČIMO ŽIVLJENJE V SEBI.
A naša družba je naravnana tako, da na piedestal postavlja prijetna čustva, neprijetna pa ne sprejema najbolje. Oboji so del nas in se izmenjujejo. V večji ali manjši meri vsi nosimo osnovna človeška čustva. Težava nastane, ko se neprijetnim, kot je npr. jeza, izogibamo. Na takšen način zaustavljamo tudi pretok naše kreativne energije. In če to počnemo daljši čas, potem se bo zgodila blokada, ki nam bo v življenju, odnosih povzročala težave.
Dolgotrajno izogibanje neprijetnim čustvom in čustveni bolečini, pa nas bo slej ali prej vodilo v otopelost in naprej lahko tudi v depresijo, če nič ne naredimo in vztrajamo na isti poti… Zakaj imamo porast depresije in podobnih stanj? (opomba: hipotetično)
ČUSTVENA BOLEČINA SE LAHKO KREPI ŽE OD OTROŠTVA NAPREJ
Že v otroštvu se hitro naučimo, katera čustva so bolj zaželena in katera manj v družini, pri starših. Morda smo se celo naučili, da so nekatera čustva “grda” in “slaba”. Morda se o čustvih sploh ne govori. Morda je čustev preveč in so neobvladana. Učenje gre nekako tako: če smo bili jezni in so se starši odzvali negativno na nas, smo se naučili, da jeza ni ok – izražanje jeze mi prinese težave. Če smo bili veseli in so nam bili naklonjeni, smo se naučili ugajati z veseljem…
Ko je čustvena bolečina prevelika, ne želimo čutiti
Če se v družini nasploh ni izražalo čustev in je bilo hkrati tudi veliko disfunkcionalne dinamike, potem se prav lahko zgodi, da že skozi odraščanje, zaradi takšnega vzdušja v primarni družini ustvarimo takšne obrambne mehanizme, da nehamo čutiti. V takšnem primeru pogosto radi rečemo, da imamo določene spomine na otroštvo „meglene“. Žal pa to pomeni tudi, da smo se nekako „odklopili“ od svojega čistega bistva.
V odrasli dobi se čustvena bolečina, kljub temu da je ne čutimo, ker smo jo nekako odklopili, še naprej “javlja” in lahko tudi krepi, če je ne naslovimo, saj se pogosto v odraslosti obdamo s podobnimi okoliščinami (in ljudmi) kot v otroštvu in le-te sprožajo v nas iste dinamike. Prav tako isto „drezajo“ vedno znova v isto čustveno bolečino.
Čustvena otopelost je obrambni mehanizem. Ne čutimo, se ščitimo pred bolečino. Vendar, žal, to še ne pomeni, da čustvene bolečine ni (še vedno odmeva nekje v ozadju). Nasprotno, čaka na nas, da jo končno objamemo s sočutjem. V zadnji fazi se lahko izrazi tudi kot zdravstvena težava.
ČE NAM DOLOČENO ČUSTVO „BUTA“ VEN, BODIMO HVALEŽNI…
…da, res sem to rekla, kajti če nam določeno čustvo “skače ven” imamo priložnost, da ga naslovimo in z njim čustveno bolečino v ozadju. Prav to nam na stežaj odpre vrata, da čustveno bolečino lahko zacelimo in smo končno bolj svobodni, radostni, celi, mirni in imamo več življenjske energije.
Bolj intenzivno nam čustvo “skače ven”, bolj smo ga morali najverjetneje potlačiti in nekako preživeti. Prav S tem zavedanjem se čustva+čustvene bolečine DANES lahko lažje lotimo z ljubeznijo, potrpežljivostjo in sočutjem do sebe.
KAJ VSE NAM LAHKO POMAGA PRI CELJENJU ČUSTVENE BOLEČINE?
Sama najboljše rezultata opažam pri posameznikih, (ki pridejo do mene in v končni fazi tudi pri delu na sebi), ki ustrezno vztrajajo v procesih z notranjim otrokom. Občasno pridruženo tudi z notranjimi starši. Prav tako se za krasno terapevtsko metodo pri tovrstnih težavah vedno znova izkaže tudi transpersonalna hipnoterapija.
Kaj je Transpersonalna hipnoterapija? Je oblika terapevtskega dela, pri kateri na prijeten in sproščen način razrešujemo strahove, travme, čustvene blokade in omejujoča prepričanja ter neprijetne spomine iz otroštva itn., ki nam (še danes) povzročajo težave. Pri transpersonalni hipnoterapiji nagovarjamo podzavest, kot pri vsaki hipnoterapiji in hipnozi. Transpesonalna hipnoterapija je sicer nastala kot podaljšek transpersonalne psihologije (ki sestavlja štiri komponente: psihoanalitično, vedenjsko, humanistično in transpersonalno psihologijo) in je mednarodno uveljavljena metoda.
Želim več informacij in se prijaviti na brezplačni uvodni pogovor. KLIKNITE TUKAJ.
Spremljaš me lahko tudi na Facebooku in Instagramu
VAS ZANIMA VEČ VSEBIN?