Nerazrešena čustva v podzavesti ustvarjajo blokade
Nerazrešena čustva v podzavesti ustvarjajo blokade
Življenje, počutje in odnosi nam niso najbolj naklonjeni, ko delujemo iz senčnih plati (morda se niti ne zavedamo tega). Sence večinoma nastanejo in se ohranjajo, zaradi kopičenja nerazrešenih čustev iz preteklosti, ki so običajno posledica travmatičnih oz. neprijetnih izkušenj. Predvsem iz otroštva, ko se oblikujejo (čustvene) osnove za življenje. Žal le-te ostanejo v naši podzavesti, tudi v telesu in nam nekako krojijo življenje danes, dokler jih ne razrešimo.
Življenje naravno teče… A če…
Ob tem je dobro vedeti, da je življenje samo po sebi naravno ustvarjeno, da teče. To lahko vidimo tudi v naravi, ki nam prav zdaj sporoča, da je čas za pogled navznoter, da spustimo, odvržemo stare stvari (liste), ki so preprosto v ciklu življenja odslužili svoje. Pri posamezniku so stare stvari nerazrešena čustva, omejujoče misli, prepričanja, vzorci, pa tudi morda odnosi, delo … Ljudje zahodne družbe pa se redko usmerimo navznotraj, ukvarjamo s čustvi in naravno spustimo, kar nam ne služi več. Kopičimo in zadržujejo od otroštva naprej. Morda si raje povemo, da tega ne potrebujemo… a energije ne moremo prelisičiti – slej ali prej bo našla izraz – naj bo le.ta kreativen in ne destruktiven, kot se zgodi, ko potlačimo in se ne ukvarjamo… Od tod otopelost, apatija, depresije, tesnoba … Poiščimo podporo …
V miru se začnejo stvari postavljati (čustva razreševati) na svoje mesto
Naše naravno stanje je mir, pa tudi radost, ki prihaja iz srca. V miru življenje teče. Postavlja se samo po sebi kot se mora. Lahko da čutimo kakšno notranjo tenzijo, a le kot vzpodbudo, nikakor pa ne kot obup, otopelost, depresijo… Lahko bi rekli, če ne teče, pomeni, da je nekje ustvarjena zapora, blokada, o kateri pišem čisto na začetku. Pomeni tudi, da delujemo iz te zapore oz. blokade (morda nas celo preplavlja vedno znova) in da smo se oddaljili od svojega naravnega stanja.
V preteklosti (otroštvu) je to nekako delovalo, saj nismo imeli druge izbire in nam je ta “blokada” (čustvena obramba) paradoksalno služila, da smo lahko preživeli. Morda smo se tako zaščitili pred mamo, ki je igrala vlogo žrtve ali strogim avtoritarnim očetom … Dejstvo je, da nam danes ta ista blokada ustvarja smo še težave. Zaradi nje v odnosih preigravamo ene in iste stvari (vzorce), zaradi nje se znajdemo vedno v podobnih odnosih (jih pritegnemo), zardi nje si ne upamo, nas je strah, zaradi nje morda stojimo na mestu …
A vseeno je tam, četudi je ne želimo.
Zato, če želimo, da nam življenje steče, je smiselno blokado raziskati in osvoboditi. In to nas bo slej ali prej pripeljalo do podzavestnih vsebin – negativnih prepričanj in nerazrešenih čustev, ki so ostala neizražena, zamrznjena itn.
“Ok. Odnosi so naporni. Prepoznal-a sem, da imam nerazrešena čustva. Kaj sedaj?”
To pogosto slišim. Kaj sedaj? Ja. Vedno poudarjam, da razreševanje čustvenih blokad ni stvar enega ali dveh vikend seminarjev na leto ali občasnega dela na sebi. Gre pravzaprav za proces, ki postane del življenja, če zares želimo spremembo.
Naj zelo splošno odgovorim, kako se lotiti. Ker sem sama ženska, bom govorila iz ženske plati. Velja pa podobno tudi za moške. Torej, v primeru težav v partnerskem odnosu, je najprej potrebno raziskati odnose v primarni družini (vendar, POMEBNO, ne iz položaja žrtve ali z naravnanostjo, da se morajo drugi spremeniti, da bo meni lažje, ampak iz točke notranje moči in iz vedenja, da spremenim lahko le sebe): predvsem naravo odnosa med očetom in mamo, odnos očeta do vas, kot hčerke in vaš položaj v družini nasploh. Določen vpliv imajo lahko seveda tudi dedki in babice in drugi člani družine, a je vpliv staršev neprimerno bolj intenziven in „usoden“, četudi jih morda ni bilo. Z raziskovanjem otroštva bomo morda prišli do določenih odgovorov. Ni pa nujno to edina možna pot. Ponudi pa nam razumevanje dinamike odnosov. Ključne stvari se odvijajo pri nas – počutje, naravnanost, doživljanje nasprotnega spola, čustva, ki jih gojimo, vzorci, ki se odvijajo itn. O teh stvareh seveda bolj podrobno razlagam tudi na individualnih hipnoterapijah. Več o transpersonalni hipnoterapiji pa TUKAJ.
Veliko bolj zgovorna pa je naša podzavest…
Kot omenjeno je najbolj zgovorno naše čustveno doživljanje sebe, odnosov in okolice – to je točka, iz katere naredimo prve in vse naslednje korake. Vprašajmo se…
Nas je strah bližine? Nas je strah odnosa? Kako lahko to spremenim? Kaj mi lahko pomaga, da se odprem in si dovolim ranljivosti?
Smo nenehno osamljeni? Morda menimo, da nas bo partnerski odnos rešil osamljenosti? Nas bo res ali se samo tolažimo?
Smo osamljeni tudi, ko smo v odnosu?
Se bojimo zavrnitve, zapustitve?
Iščemo popolnost, ki ne obstaja?
Nas partner vedno znova razočara, prevara, zapusti? Ali smo sami morda prevarali…
Smo v odnosu nenehno kritizirani ali mi kritiziramo?
Vidimo samo napake ali drugi v nas vidi samo napake?
Lahko bi naštevala v nedogled…
V osnovi si vsi želimo biti samo ljubljeni, slišani, videni, pomembni, sprejeti, razumljeni… Ker tega ne čutimo V SEBI, zaradi blokad in nerazrešenih čustev iz preteklosti, ki so kot vozel in ne znamo izraziti, kaj zares potrebujemo (saj tega morda niti ne vemo, zaradi nerazrešenih čustev – blokade), le-to iščemo na neprave načine, ki nas na koncu še bolj oddaljijo od bistva. In rana se še poglobi, čustvena rana…
Če postanemo pozorni na svoje doživljanje, čustva in tudi misli ter smo iskreni do sebe, bomo počasi prejeli odgovore, ki nas bodo pripeljali do narave blokade in imeli bomo tudi priložnost, da to blokado osvobodimo in čustva razrešimo. Sama vedno priporočam, da se za tovrstne procese obrnete na ustreznega terapevta. Transpersonalna hipnoterapija je ena izmed metod, ki vam pri tem lahko pomaga.
Notranji otrok nas lahko pripelje do nerazrešenih čustev (in s primernimi tehnikami tudi do razrešitve le-teh)
In še beseda o notranjem otroku.
Notranji otrok je naš aspekt. Velik del nas samih. Nosi vse, kar smo doživeli kot otroci. Vsa ta občutja so še danes z nami. Shranjena v telesu, možganih. Kar nismo zmogli predelati, ko smo bili otroci (ko smo zamrznili čustva, disociirali, ko so nastale čustvene blokade, travme ali ko smo čustva potlačili, da smo preživeli in ustvarili obrambe – ker ni bilo prave čustvene podpore za nas) lahko predelamo danes. To je ključno vedenje. A ne iz danes na jutri. To je proces, pri katerem je potrebno vztrajati in se predati. Biti zvest sebi. Čustvene rane in notranjega otroka lahko pozdravimo. Do neke mere lahko delamo sami. A ključni premiki se zgodijo ob podpori ustreznega terapevta (moj oseben pogled), ki za vas drži ljubeč in varen prostor, da lahko predelata zastalo in se osvobajate…
Vam lahko pomaga transpersonalna hipnoterapija?
Transpersonalna hipnoterapija pravi, da je izvor vsega trpljenja nepovezanost s svojo čisto esenco, s svojim bistvom. Da trpi človek, ki je odklopljen od svoje čiste duhovne esence. Da nas ponovno povezovanje in vračanje k sebi postopoma polni z življenjem in to omogoča čustveno samo-zdravljenje in preseganje trpljenja. S transpersonalno hipnoterapijo se vračamo k sebi in zdravimo svoje ranjene delčke, iščemo izgubljene ter jih integriramo nazaj k sebi… Rezultat je polnost, zadovoljstvo, mir, sreča…
Transpersonalna hipnoterapija je krasna metoda, ki vam pri tem lahko pomagata. Transpersonalna hipnoterapija je sicer mednarodno uveljavljena terapevtska metoda, ki deluje razmeroma hitro in trajno. S kakršnokoli metodo že, ključno je, da pridemo do podzavestnih vsebin in začnemo razreševati čustva in čustvene blokade, da bo naše življenje končno lepše in lahkotnejše.
Spremljaš me lahko tudi na Facebooku in Instagramu
Aktualni DOGODKI
Tekst: Mojca Koprivnikar
Transpersonalna hipnoterapija in hipnoza
Podedovana družinska travma (Mark Wolynn)
Angelska učiteljica iz Šole Diane Cooper
Kontakt: www.mojcakoprivnikar.si
VAS ZANIMA VEČ VSEBINE?
..