Si želite ljubečega odnosa? Zgodi se, ko zacelimo ČUSTVENE RANE
Do ljubečega odnosa pridemo, ko zacelimo ČUSTVENE RANE … Sicer se bomo vedno znova znašli v začaranem krogu istih ali podobnih čustvenih dram…
Na začetku zaljubljenost poskrbi, da se dva posameznika „prepoznata“ in začneta romantično popotovanje, v katerem je na začetku vse naravnost popolno. Potem pa se začne … Dvignejo se nerazrešene podzavestne vsebine, odprejo se čustvene rane in v odnosu se hitro izgubimo ali pa se konča. Lahko je drugače, če se odločimo za delo na sebi.
Običajno velja, več je nezaceljenih čustvenih ran, težje trenutke doživljamo v odnosu ali pa se je morda že zaključil, ker preprosto nismo bili pripravljeni pogledati svojih ran in jih morda začeti celiti. Raje smo odnos zaključili. Včasih res preprosto ni druge izbire kot da odnos zaključimo (tudi to se lahko zgodi, ko so okoliščine zares težke in negativne – če je odnos zlorabljajoč je to nujno potrebno narediti). A bolj pogosto je razlog beg iz odnosa, ker se preprosto nismo pripravljeni spoprijeti s svojimi nepredelanimi čustvenimi vsebinami iz otroštva. V takšnem primeru, bo najverjetneje vse vedno „kriva“ druga oseba. Temu se se bolj strokovno reče „projekcija“, ko svoje vsebine projiciramo na drugo osebo.
Čustvene rane vedno znova privabijo podobne okoliščine
A narava čustvenih ran in potisnjenih nepredelanih čustev iz preteklosti (ki sicer bivajo v naši podzavesti in so zavestnemu umu nevidna in včasih tudi nejasna) je takšna, da bodo k nam vedno znova pritegnile podobne ljudi in okoliščine, ki bodo vedno znova pritiskale na tisto, kar je v nas nezaceljeno, nepredelano. Z razlogom, da končno zacelimo in predelamo ter stopimo v svobodo in lahkotnost.
Partner s svojim odnosom v nas lahko prebuja različne čustvene bolečine: občutek (ki je v resnici prepričanje), da nismo dovolj dobri, dovolj pomembni za partnerja, da nismo ljubljeni, občutek zapuščenosti, praznine (osamljenost), doživljamo zavrnitve, občutek, da nas partner preprosto ne vidi, ne sliši. Na plan lahko pridejo različni dvomi o nas samih, strahovi, se soočamo z nizko samozavestjo in samopodobo. V samem odnosu pa lahko „butajo ven“ nepredelana jeza, krivda, sram, žalost itn.. Ali pa vedno znova ostanemo sami in nam ni jasno, zakaj je tako.
Pogled v otroštvo…
Če se soočamo z takšnimi in podobnimi napornimi odnosi oz. težavami v odnosih je vsekakor dobro, da se obrnemo v preteklost in svoje otroštvo ter začnemo raziskovati svojo „bazo“ in korenine. Prav v otroštvu se namreč oblikujejo temeljni čustveni in mentalni vzorci in načini delovanja ter odzivanja v odnosih. Okolje, v katerem rastemo nam posredno ali neposredno kaže, koliko smo (ne)vredni, koliko si zaslužimo ali ne itn. Čeprav odtis o naši (ne)vrednosti, ki nam ga pusti bližnje okolje pogosto nima nikakršne povezave z našo resnično vrednostjo. Četudi so nam starši z odnosom do nas npr. kazali, da nismo dovolj vredni – so ignorirali naše čustvene potrebe, je bilo vedno vse drugo bolj pomembno kot mi, niso bili prisotni, to vsekakor ne kaže naše resnične vrednosti in lepote. Je pa žal močan odtis, čustvena rana, ki jo je potrebno zaceliti in predelati, da bi lahko začutili NAŠO RESNIČNO VREDNOST IN DA SI ZASLUŽIMO LE NAJLEPŠE.
Naj vse skupaj ponazorim z zelo splošnimi primeri:
Ženska med 30 in 40. leto si želi ljubečega in stabilnega partnerskega odnosa. Srečuje pa vedno moške, ki so nekako neodgovorni in ji ne nudijo prave varnosti in zanesljivosti. Pogled v preteklost bo verjetno pokazal na podobne dinamike v otroštvu, v relaciji z očetom ali med očetom in mamo. Skoraj ni mogoče, da nekaj podobnega nebi izkusila v otroštvu.
Drugi primer je posameznik ali posameznica z močnejšimi doživljanjem osamljenosti. V odnosu ali ali izven odnosa doživlja občutke osamljenosti, ki jih ni konca. Težko se odpre in zaupa. Najverjetneje je v otroštvu doživljal-a podobno. Lahko se tudi zgodi, da je bila s strani okolice obsipana s pozornostjo, a le-ta ni bila uglašena z njo oz. njim in se je zato še vedno počutil-a osamljeno. In le-ta se vleče naprej…
Lahko je preprosto posameznik ali posameznica v napornem odnosu, kjer je veliko (morda tudi neobvladanih) negativnih čustev, ki skačejo ven, veliko izrečenih besed, za katere nam je žal, veliko „tihih maš“ itn. Skratka disfunkcionalnih dinamik, ki nam na koncu vzamejo veliko življenjske energije.
Morda pa ni nič posebnega v našem življenju, pa se enostavno počutimo brezvoljno, utrujeno, nemočno, nas je strah itn. Nikamor se ne premaknemo.
Morda pa že delamo na sebi in smo že odkrivali vzorce iz otroštva in družine, pa nam le-to ni prineslo pravih sprememb. V tem primeru je morda potreben drugačen pristop, kajti ne velja vse enako za vse ljudi, saj smo si različni. Pri tem pa je seveda dobro slediti predvsem intuiciji.
Transpersonalna hipnoterapja in notranji otrok
Transpersonalna hipnoterapija je metoda, ki nam pri tovrstnih težavah lahko pomaga. Gre za edinstven hipnoterapevtski pristop, ki je sicer mednarodno uveljavljen in obstaja med nami že dolgo časa.
Transpersonalna hipnoterapija je nastala kot podaljšek transpersonalne psihologije. Sestavljajo jo štiri komponente: psihoanalitična, vedenjska, humanistična in transpersonalna psihologija.
Transpersonalna hipnoterapija naslavlja človeka celostno (telo, čustva, um in duhovni aspekt). Beseda transpersonalna nam pove, da gre za pristop, ki pri posamezniku želi preseči osebnost in ga povezati z globljo duhovno esenco. Vodilo transpersonalne hipnoterapije je, da pravzaprav vse človeško trpljenje in neskladje izhajajo iz nepovezanosti in ločenosti od čiste esence znotraj nas. Ponoven stik z njo nas popelje na pot samo-celjenja in osvobajanja.
Poleg klasičnih hipnoterapevtskih pristopov transpersonalna hipnoterapija (https://mojcakoprivnikar.si/transpersonalna-hipnoterapija-in-hipnoza/) vključuje še edinstvene pristope za naslavljanje podzavestnih čustvenih vsebin in dela z nepredelanimi čustvi, odnosa s starši in drugih „težavnih“ odnosov, za delo z družinskimi vzorci, notranjim otrokom in notranjimi starši, arhetipi, vključuje tudi shadow work (delo s senco), regresijo v otroštvo in v pretekla življenja itn. Katero pot in pristop uberemo je odvisno od same narave težave.
Več o transpersonalni hipnoterapiji si lahko preberete TUKAJ.
Želim več informacij in se prijaviti na brezplačni uvodni pogovor. KLIKNITE TUKAJ.
Spremljaš me lahko tudi na Facebooku in Instagramu
Opomba: Transpersonalna hipnoterapija in hipnoza na tej strani nista primerni za osebe z osebnostnimi ali drugimi duševnimi motnjami ali težjimi bolezenskimi stanji. V Sloveniji ne nadomeščata uradnega zdravljenja ali psihoterapije – z vstopom v proces se posameznik polno zaveda tega dejstva in pri odločitvi za vstop v proces sprejema vso odgovornost.
NAPISALA:
Mojca Koprivnikar, certificirana transpersonalna hipnoterapevtka
Hipnoterapija in hipnoza
VEČ VSEBIN: