Vloga žrtve – je čas, da stopiš iz nje in vzameš moč v svoje roke?
Vloga žrtve je ena izmed bolj omejujočih vlog, v katero se običajno postavimo že v otroštvu. Vlogo žrtve se lahko tudi naučimo od bližnjega (staršev ali enega izmed njih) oz. jo prevzamemo od prednika. Dobro je vedeti, da je vloga žrtve tudi močan obrambni mehanizem, ki posamezniku na, paradoksalen način, pomaga preživeti. Lahko se izraža zelo subtilno in manipulativno in jo je včasih težko prepoznati. Na drugi strani je to vloga, ki jemlje veliko vitalne življenjske energije in notranje moči in posameznika zelo oddaljuje od svoje resnične biti. Izraža se manj ali bolj intenzivno. Nekateri so z vlogo žrtvijo tako identificirani, da se je niti ne zavedajo. A to je res skrajna faza, ki pa je žal tudi pogosta.
V tem zapisu pa se bolj osredinjam na posameznike, ki čutijo, da jih vloga žrtve zaustavlja pred tem, da bi naredili korak naprej v svojem življenju in stopili v svojo notranjo moč.
Vloga žrtve je samo-saboter
V vlogi žrtve imamo lahko občutek, da nam stvari ne gredo, da ne zmoremo in se morda občasno smilimo sami sebi, raje jamramo, kot da bi vzeli vajeti in usmerjali svoje življenje. Vemo, da bi nekaj radi spremenili, želimo si, pa morda nekje tam hkrati razmišljamo v smeri „drugi lahko, mi pa ne“ ali pa drugim to lahko uspe, mi pa nimamo dovolj znanja, moči, sposobnost, da bi lahko… in podobno.
Res je tudi, da se vsi, kdaj poslužimo vloge žrtve. Najbolj problematična je, ko smo, zaradi nje odvisni in nemočni ter se počutimo, kot da smo morda rojeni „pod nekakšno nesrečno zvezdo“, da namesto nas odločajo drugi, mi pa pri tem nič ne moremo ali le malo. Ko je močnejša ta vloga, se razvije tudi depresija. Vloga žrtve je tudi močan slovenski kolektivni način delovanja.
Običajno se razvije že v zgodnjem otroštvu, ko otrok želi najprej na „naraven“ način pridobiti ljubezen in pozornost staršev, kar naj bi v zdravem čustvenem okolju tudi prejel brez posebnega truda. Če se to ne zgodi, se otrok začne prilagajati in išče številne načine za to, da bi ga starši videli, slišali, sprejeli in mu izkazali ljubezen …
Otrok gre tako pri „trudu“ za pridobivanje pozornosti in iskanje ljubezni skozi več faz (ugajanje, dokazovanje, racionaliziranje itn.). Vloga žrtve se začne razvijati v zadnjih fazah, ko resnično ne deluje več nič. Enostavno povedano: pri iskanju ljubeče pozornosti staršev je bil pri vsem trudu neuspešen. Še vedno je ostal ne-slišan, ne-viden, brez pozitivne spodbude in tako se postopoma zgradi vloga žrtve, ki pravzaprav predstavlja nemoč in obupanost. Hkrati pa ohranja otroka odvisnega in škodljivo navezanega. S takšnim vzorcem, prepričanji ter načinom delovanja posameznik raste in končno postane odrasel, ki ima težave s postavljanjem meja, ne zna reči ne, prepričan je, da ne more nič spremeniti, da je rojen pod nesrečno zvezdo, je odvisen in sledi temu, kar drugi rečejo, ima „težko življenje“, ki takšno pač je in pogosto za le-to lahko krivi druge okoli sebe. Večinoma je, zaradi te vloge, od sebe odtujen, saj ni v stiku s svojo notranjo močjo in svojim bistvom.
Kot že rečeno se vloga žrtve lahko pojavlja v različnih niasah, če temu tako rečem – bolj ali manj intenzivno, lahko tudi le občasno v kakšnih posebnih situacijah …
Zaradi vloge žrtve se lahko razvije ubogi jaz in posameznik težko prevzame odgovornost za svoje življenje in/ali dejanja. Lahko bi celo rekla, da vedno, ko se nam zdi, da smo nekako ubogi, se nagibamo k vlogi žrtve. Ali pa smo ubogi mi, drugi pa nam dela krivične stvari – to je seveda lahko povsem res, a potrebno se je vprašati, zakaj smo “ubogi” in ne zberemo moči ter rečemo “dovolj”…
Vloga žrtve pomeni, da nimamo moči, kar vsekakor ne drži!
Kot mnogi drugi načini delovanja, ki prihajajo iz polja nižjih energij, je tudi vloga žrtve energija, ki je bila ustvarjenja za to, da posameznika ohranja v nizki vibraciji nemoči in odvisnosti. Notranje močan, postavljen in neodvisen posameznik ne reagira na vlogo žrtve.
Korak iz vloge žrtve, pomeni prvi korak v svojo moč.
Bolj ko stopamo iz vloge žrtve, več svoje vitalne energije imamo nazaj. Več kreativne energije. Več upanja, zaupanja in vere v sebe. Bolj razumemo življenje. Ko presegamo vlogo žrtve, se nam začne dvigati oblak megle, ki nam je prej sivil pogled na življenje. In življenje začne teči …Morda se nam celo rodi veselje in iskra …
Ta zapis je, torej, bolj kot ne namenjen posameznikom, ki v sebi prepoznajo vlogo žrtve, si jo priznajo in jo želijo preseči ali so bili obkroženi z ljudmi (oz. so še), ki igrajo vlogo žrtve, so v so-odvisnem odnosu z njo in bi radi izstopili iz tega kroga.
LAHKO POMAGAM?
Vabljeni k TRANSPERSONALNI HIPNOTERAPIJI ali K HIPNOZI IN UČENJU SAMOHIPNOZE
Spremljaš me lahko tudi na Facebooku in Instagramu
Te zanima več vsebine: