Sorodna duša in močno hrepenenje. Ko hrepenenje po partnerju boli
Sorodna duša in močno hrepenenje. Ko hrepenenje po partnerju boli
Veliko lahko beremo o sorodnih dušah. Kako bo življenje čudovito, ko bomo srečali svojo sorodno dušo in vse težave bodo izginile. Vse bo enostavno. Življenje bo teklo. Kjer smo imeli prej težave, jih sedaj ne bo več. In tako hrepenimo po nemogočem. A dobro je vedeti, da globlje so naše čustvene rane (iz otroštva), bolj močno hrepenimo po sorodni duši ali usodni ljubezni, ki nas bo končno izpolnila in zapolnila praznino. Pa je res tako?
Vse kaže, da odnos s sorodno dušo ni tako pravljičen. Da zdravi, kakovostni odnosi niso samoumevni. Da lepota odnosov ne pride kar sama od sebe. Da je za dober odnos, še posebej partnerski, ali če želite s sorodno dušo, potrebno veliko delati na sebi oz. si dovoliti biti zelo močno iskren do sebe in posledično do partnerja. Da je neizbežno, da se nam bodo v odnosu s sorodno dušo ponovno odpirale naše čustvene rane iz otroštva in takrat bomo imeli priložnost pobegniti stran, okriviti partnerja ali pa se spoprijeti s tem, kar nam bo preko odnosa s partnerjem priplavalo na plan iz podzavesti… Pogosto so čustvene rane, s katerimi se ne želimo spoprijeti tudi razlog, da raje rečemo, da oseba ni bila prava za nas in iščemo naprej. Koga drugega? Ja, še “bolj popolno” sorodno dušo za nas. In ko ta zopet pride in se zgodi prepreka (beri: pritisne na našo čustveno rano) se zopet obrnemo, zbežimo in si rečemo “ni bil-a prava za nas”. Pa res ni bila? Ali mi nismo imeli poguma, da bi se soočili s svojo čustveno rano in si dovolili biti ranljivi.
Dobro je vedeti, da le v ranljivosti, odprtosti, iskrenosti rastemo… Takrat je naše srce odprto. Tvegamo vse. A edino takrat skozi nas teče prava Ljubezen. Torej, sedaj vemo, da ljubezen nima kaj dosti z drugo osebo, ampak z nam samim. Ko smo se pripravljeni ljubezni odpreti, takrat jo tudi prejmemo. Od partnerja poleg nas …
Odnos s sorodno dušo in tisto močno hrepenenje
Danes bi zapis rada posvetila predvsem tistemu močnemu hrepenenju po sorodni duši, romantični ljubezni, usodni ljubezni, ki nas naj bi izpolnila in zapolnila praznino. Od kje in zakaj takšno hrepenenje…
Poglejmo…Res je, da smo ljudje socialna bitja in v nas naravno biva želja po pripadnosti in ljubezni. Želimo nekomu pripadati. Vendar pa to hrepenenje lahko postane tako močno, da se obrne proti nam in nam povzroča občutek osamljenosti, žalosti, morda se celo sprašujemo, če je z nami kaj narobe. Vse to se lahko zgodi samski osebi, ki hrepeni po partnerju in ne najde pravega zase, kot tudi osebi v partnerskem odnosu, ki je vedno znova nezadovoljna.
Poglejmo razlog…
Zmerno hrepenenje je del nas. V tem primeru zaupamo v življenje, se prepustimo in verjamemo, da nam bo prineslo življenje tisto, kar nam mora in ko nam mora. Močno hrepenenje, ki je v resnici notranji pritisk in/ali pretirano nezadovoljstvo s partnerjem, pa kaže, da v resnici hrepenimo po nečem drugem. V ozadju je neuslišano hrepenenje iz ranega otroštva. Hrepenimo po pripadnosti, ljubezni, sprejemanju, ki jih v ranem otroštvu nismo prejeli kot smo mi to potrebovali. V resnici pogrešamo očeta ali mamo ali oba.
Otroštvo… Ko ljubezni ni
Otroštvo je naša baza. V otroštvu se od najbližjih naučimo, kaj pomeni biti ljubljen, sprejet, viden, slišan. Naučimo se lahko tudi odsotnosti vsega tega. V tem primeru sta v nas praznina in neuslišano hrepenenje in iščemo zunaj nas, da nam jo nekdo zapolni. Majhen otrok je odvisen od ljubezni, ki prihaja od staršev, skrbnikov, od zunaj. Ne zna se sam potolažiti, si povedati, da je ljubljen, da je ok. To hrepenenje gre z njim v odraslost. A ni človeka, ki bi zapolnil to praznino. Le mi sami imamo to moč.
Osamljenost …
Ko je danes prisotno močno hrepenenje in osamljenost lahko rečemo, da smo obtičali v majhnem otroku. Majhen otrok, ki ni prejela ljubezni v nas še vedno hrepeni in kriči po njej. Hrepeni po očetu, ki je bil čustveno in/ali fizično odsoten in ni zmogel očetovske ljubezni, ter čaka da bo končno prišel, nas ljubeče objel in pohvalil. Hrepeni po mami, ki pa je bila depresivna, v vlogi žrtve, nas je ustrahovala, čustveno odsotna, ali čustveno posesivna in čaka, da bo končno srečna ter nas bo ljubeče objela.
Žalost, praznina, osamljenost se le preslikajo iz otroštva v odraslost. Praznina ostaja. Mi odrastemo. Na vso moč si želimo nekoga, ki bi to zapolnil. Vendar pa nihče nima moči, da bi nam dal to, kar si mi želimo, kar nismo prejeli. To je bila naloga staršev. Danes se moramo nauči, kako dati sebi ljubezen in poslušati svoje čustvene potrebe, jih spoštovati in biti ljubeči do sebe. Dokler tega ne začnemo bomo vedno srečevali nekako napačne partnerje, osebe za nas, ali ne bodo dovolj dobre za nas oz. vedno bo prisotno “nekaj”.
Sorodna duša pride, ko…
Rešitev leži v tem, da zacelimo čustvene rane iz otroštva. Odpustimo staršem, jih spustimo in od-žalujemo za izgubljenim otroštvom. Tako postajamo vse bolj celi in polni. Ljubezen teče skozi nas in nas celi. Vse bolj smo lahko v stiku z našim srcem, dušo, sedaj o smo odmetali preteklost. Postajamo, torej vse bolj “pravi” in prava oseba lahko pride do nas oz. stopi v naše življenje. Šele takrat jo sploh lahko zares opazimo…
Si pravljen-a zaceliti čustvene rane in spoznati pravo/pravega sebe?
Sorodno dušo 🙂
VAM LAHKO POMAGAM?
TRANSPERSONALNA HIPNOTERAPIJA
Gre za edinstven hipnoterapevtski pristop, ki je sicer mednarodno uveljavljen in obstaja med nami že dolgo časa.
Transpersonalna hipnoterapija je nastala kot podaljšek transpersonalne psihologije. Sestavljajo jo štiri komponente: psihoanalitična, vedenjska, humanistična in transpersonalna psihologija.
Transpersonalna hipnoterapija naslavlja človeka celostno (telo, čustva, um in duhovni aspekt). Beseda transpersonalna nam pove, da gre za pristop, ki pri posamezniku želi preseči osebnost in ga povezati z globljo duhovno esenco. Vodilo transpersonalne hipnoterapije je, da pravzaprav vse človeško trpljenje in neskladje izhajajo iz nepovezanosti in ločenosti od čiste esence znotraj nas. Ponoven stik z njo nas popelje na pot samo-celjenja in osvobajanja.
Poleg klasičnih hipnoterapevtskih pristopov transpersonalna hipnoterapija vključuje še edinstvene pristope za naslavljanje podzavestnih čustvenih vsebin in dela z nepredelanimi čustvi, odnosa s starši in drugih „težavnih“ odnosov, za delo z družinskimi vzorci, notranjim otrokom in notranjimi starši, arhetipi, vključuje tudi shadow work (delo s senco), regresijo v otroštvo in v pretekla življenja itn. Katero pot in pristop uberemo je odvisno od same narave težave.
Del seans je, po želji, lahko tudi meditacija za opuščanje čustvenih bremen.
Več o transpersonalni hipnoterapiji si lahko preberete TUKAJ.
Želim več informacij in se prijaviti na brezplačni uvodni pogovor.
Spremljaš me lahko tudi na Facebooku in Instagramu.