Možgani in čustva – iz kje izvirajo čustva?

Možgani in čustva – iz kje izvirajo čustva?

Različni strokovnjaki in nevroznanstveniki nam vedno znova opisujejo, da človek zares uporablja le manjši del možganov. Kje in zakaj smo izgubili ostali del, pa nam nihče od znanstvenikov ne zna natančno pojasniti. Različne teorije, ki prihajajo s strani neuradno priznane znanosti, pa so običajno po tekočem traku označene za neresnične. „Razloži si sam“ bi lahko rekli.

Kljub temu naj bi znanstvenikom vseeno uspelo razvozlati, kakšna je povezava možganov in naših, vsaj nekaterih, čustev. Torej, znanost danes naj bi znala pojasniti izvor najbolj pogostih čustev: strahu, jeze, sreče in romantične ljubezni (a ne brezpogojne ljubezni – razlika: romantična ljubezen ali zaljubljenost je hormonski koktejl, trik v možganih. Čista brezpogojna ljubezen pa je popolnoma druga zgodba). Prav tako bi težko rekli, da je sreča čustvo, vendar interpretacijo prepuščam vam. Tako pravi znanost:

Kateri deli možganov upravljajo z našimi čustvi?

Naša čustva naj bi izvirala iz limbičnega sistema, ki se nahaja globoko v možganih. To je tudi del možganov, ki je odgovoren za naše vedenjske in čustvene odzive. Tudi sam limbični sistem naj bi sestavljale različne strukture:

• hipotalamus, ki je poleg nadzora nad čustvenimi odzivi vključen tudi v naše t.i. spolne odzive, sproščanje hormonov in uravnavanje telesne temperature,
• hipokampus, ki pomaga ohranjati in priklicati spomine. Prav tako igra vlogo pri tem, kako razumemo prostorske razsežnosti okolja, v katerem živimo,
• amigdala, ki pomaga usklajevati odzive na okolje, v katerem smo – še posebno tiste odzive, ki sprožijo čustvene reakcije. Ta struktura igra pomembno vlogo pri strahu in jezi,
• limbični korteks, ki je sestavljen iz dveh struktur: cingulatni girus in parahipokampalni girus. Skupaj vplivata na razpoloženje, motivacijo in na našo presojo.

Kateri del možganov nadzoruje strah?

Z vidika preživetja je strah zelo pomembno čustvo. Pomaga, da se ustrezno odzovemo na nevarne situacije, ki bi nam lahko škodile. Ta odziv v možganih nastane, ko nekaj zunaj nas „vznemiri“ amigdalo, sledi ji hipotalamus. Zato se nekateri ljudje s poškodbo možganov, ki vpliva na njihovo amigdalo, ne odzovejo vedno ustrezno na nevarne situacije. Ko amigdala stimulira hipotalamus, sproži odziv boja ali bega. Hipotalamus pošilja signale nadledvičnim žlezam za proizvodnjo hormonov, kot sta adrenalin in kortizol. Ko ti hormoni vstopijo v krvni obtok, lahko opazimo nekatere telesne spremembe, kot so povišan srčni utrip, hitrost dihanje, povišan krvni sladkor, potenje itn.
Poleg odziva boj ali beg se preko amigdale naučimo, kaj je za nas nevarno in v nas sproži strah. Enostavno povedano: naučimo se povezati določene situacijami z občutki strahu.

Kateri del možganov nadzoruje jezo?

Podobno kot strah, je tudi jeza odziv na grožnje oz. stresorje v našem okolju. Ko se znajdemo v situaciji, ki se nam iz nekega razloga zdi nevarna in iz nje ne moremo pobegniti, bomo najverjetneje reagirali z jezo ali agresijo. Jeza in prepir, ki lahko sledi je na nek način del odziva „boj ali beg“. Danes je zanimivo, da lahko npr. frustracija, ki jo doživimo, ko nas iz tira spravi počasen voznik ali gneča na cesti, prav tako sproži  jezo in pra-star odziv boj-beg. Jeza se sproži, ko amigdala stimulira hipotalamus, podobno kot pri strahu. Poleg tega pri jezi vlogo igrajo tudi deli prefrontalnega korteksa – ljudje s poškodbo tega predela možganov imajo pogosto težave z obvladovanjem čustev, predvsem jeze in agresije.

Kaj pa sreča, ljubezen in možgani?

Premaknimo se na svetlo stran življenja.

Kateri deli možganov nadzorujejo srečo?

Srečo bi lahko opisali kot splošno stanje dobrega počutja in notranjega zadovoljstva. Ko se počutimo srečni, imamo pozitivne misli in občutke. Študije, ki so pod drobnogled vzele našo domišljijo kažejo, da občutenje sreče izvira deloma iz limbične skorje. Drugo področje, imenovano predkuneus, prav tako igra pomembno vlogo pri doživljanju sreče. Študije naj bi pokazale, da so ljudje, ki imajo bolj aktiven ta del možganov, srečnejši. Ključno pri tem je, da predkunesu obdeluje informacije in jih pretvarja v občutke sreče. Primer: z nekom nam ljubim smo preživeli lepe trenutke. Ko si kasneje prikličemo v spomin te trenutke nas bodo ponovno preplavili podobno lepi občutki sreče – del možganov bo informacije (lepe spomine) pretvoril v občutenje sreče.

Kateri del možganov nadzoruje ljubezen?

Najprej razjasnimo: govorimo o romantični ljubezni, zaljubljenosti in ne brezpogojni ljubezni, ki je pravzaprav življenjska sila.

In ko govorimo o romantični ljubezni, ki je vezana na nek odnos, znanstveniki v naših možganih odkrivajo slednje: morda se sliši nenavadno, vendar so začetki romantične ljubezni povezani s stresnim odzivom, ki ga sproži hipotalamus. Zaljubljenost je bolj podobna nekakšni živčni vznemirjenost ali celo neki tesnobi, a na drugačen način. Ko se ti občutki stopnjujejo, hipotalamus sproži sproščanje drugih hormonov, kot so dopamin, oksitocin in vazopresin. Dopamin je povezan s telesnimi odzivi in prijetnim doživljanjem v telesu in vse to pomaga, da postane ljubezen zaželen občutek. Pri vsem tem ne smemo pozabiti na hormon oksitocin, ki se v večjih količinah sproža, ko nas objame nekdo, ki ga imamo rado in pri orgazmu. Proizvaja se v hipotalamusu in se sprošča skozi hipofizo. Povezan je tudi s socialnimi vezmi in je nekakšen pomočnik pri grajenju zaupanja v odnosu. Spodbuja tudi občutek umirjenosti in zadovoljstva.

Kako lahko zaključimo? Možgane lahko treniramo in spreminjamo, tako spreminjamo sebe in svet okoli nas

Zaključek je enostaven: nič ni zapečateno ali usodno določeno. Naši možgani se stalno spreminjajo in mi lahko pri tem igramo močno vlogo. Spreminjamo lahko vzorce čustvovanja in odzivanja. Spreminjamo lahko vedenjske, družinske vzorce, ki so disfunkcionalni. V celoti smo mi mojstri. Vprašanje pa je, ali se tega zavedamo? Ali smo reje v vlogi žrtve in moč predajamo drugim?

Vse se da, če je volja, želja, predanost in vztrajnost.

Sprememba se ne zgodi čez noč.

VIR PRISPEVKA: https://www.healthline.com/

VIR FOTOGRAFIJE: https://pixabay.com/

VAM LAHKO POMAGAM?

TRANSPERSONALNA HIPNOTERAPIJA

Gre za edinstven hipnoterapevtski pristop, ki je sicer mednarodno uveljavljen in obstaja med nami že dolgo časa.

Transpersonalna hipnoterapija je nastala kot podaljšek transpersonalne psihologije. Sestavljajo jo štiri komponente: psihoanalitična, vedenjska, humanistična in transpersonalna psihologija.

Transpersonalna hipnoterapija naslavlja človeka celostno (telo, čustva, um in duhovni aspekt). Beseda transpersonalna nam pove, da gre za pristop, ki pri posamezniku želi preseči osebnost in ga povezati z globljo duhovno esenco. Vodilo transpersonalne hipnoterapije je, da pravzaprav vse človeško trpljenje in neskladje izhajajo iz nepovezanosti in ločenosti od čiste esence znotraj nas. Ponoven stik z njo nas popelje na pot samo-celjenja in osvobajanja.

Poleg klasičnih hipnoterapevtskih pristopov transpersonalna hipnoterapija vključuje še edinstvene pristope za naslavljanje podzavestnih čustvenih vsebin in dela z nepredelanimi čustvi, odnosa s starši in drugih „težavnih“ odnosov, za delo z družinskimi vzorci, notranjim otrokom in notranjimi starši, arhetipi, vključuje tudi shadow work (delo s senco), regresijo v otroštvo in v pretekla življenja itn. Katero pot in pristop uberemo je odvisno od same narave težave.

Del seans je, po želji, lahko tudi meditacija za opuščanje čustvenih bremen.

Več o transpersonalni hipnoterapiji si lahko preberete TUKAJ.

Želim več informacij in se prijaviti na brezplačni uvodni pogovor.

Spremljaš me lahko tudi na Facebooku in Instagramu.

VEČ VSEBIN?

Sorodna duša in močno hrepenenje. Ko hrepenenje po partnerju boli