051/ 305-224/ info@mojcakoprivnikar.si

notranji otrok

Pomanjkanje iskre življenja in veselja ter notranji otrok

Pomanjkanje iskre življenja in veselja ter notranji otrok

Vse bolj srečujem ljudi, ki „ne zdržijo več“. Zdi se, da so prišli do roba, pa ne vedo, kako naprej in kaj sploh narediti. Ljudje, ki se jim še nekaj mesecev nazaj niti približno ni sanjalo, da bi lahko prišlo do česa takšnega in tudi ljudje, ki že delajo na sebi. Ne zdržijo več v (dolgoletnem) odnosu oz. v odnosih na isti star način. Ni jim več dovolj to, kar poznajo že leta in leta. Ne zdržijo več na delovnem mestu, v službi. Včasih težko zdržijo tudi s seboj. Imajo občutek, da so malce „otrdeli“. Ne čutijo pravega življenja v sebi …

A iz globin na plan vseeno prihajajo dolgo časa speče in nekam globoko potisnjene vsebine iz preteklosti, otroštva. …jeza, žalost, strahovi, dvomi, nemoč, krivda, osamljenost, občutek, da sem popolnoma sam-a, občutek, da nisem dovolj dobra/dober, ljubljen-a, slišan-a, da ljudem ni mar, da hodijo po nas, prihaja do izčrpanosti, tudi brezupa itn. Velika verjetnost je, da smo s temi čustvi, doživljanjem in občutki živeli dolgo časa, a sedaj se je nekaj zgodilo v nas (klic iz podzavesti) in ni nam več dobro, ne želimo več živeti na takšen način. Zdi se, da so nekatere stvari prišle „do roba“. Tako ne gre več naprej … Kako pa naprej?

Najprej sočutje do otroka v sebi, šele potem sprememba družinskih vzorcev in prepričanj

Osvobajanje nepredelanih čustev in spreminjanje destruktivnih vzorcev ima svoj ritem. Tukaj ni pravil. Niti pri dveh posameznikih ne poteka enako. Vendarle je v osnovi najprej dobro najprej raziskati in prepoznati ter na koncu izraziti, kar smo nekoč potisnili globoko v podazvest. Izjokati bolečino in jo z ljubeznijo objeti. Priti v stik z jezo in jo začutiti. Prepoznati na kakšen način smo bili povezani kot otroci s starši (npr. vezi strahu ali ljubezni). Če smo v otroštvu čutili (večji ali manjši) primanjkljaj ljubezni in čustvene varnosti, potem je potrebno nekako začeti razvijati sočutje do svojega notranjega otroka, ga potolažiti in mu dati varnost. Z razvijanje sočutja do notranjega otroka sem pripravila poseben sklop terapij Osvobajanje notranjega otroka in notranjih staršev, ki poteka z elementi hipnoterapije in je usmerjeno na delo z notranjim otrokom.

Ko razvijamo sočutje in ljubezen do otroka v sebi, se nam počasi začenja vračati tudi iskra življenja in veselja. Otrok v nas je vse bolj pomirjen in varen, zato lahko začnemo stopati v stik z našimi srčnimi željami in hrepenenji. Dokler ga ne potolažimo, stik z našo resnično esenco nekako prekrivajo vse neuslišane bolečine. Pri razvijanju sočutja do otroka v sebi je dobro vedeti, da naši možgani ne poznajo razlike med preteklostjo in sedanjostjo, zato so vse bolečine, vsi zapuščeni, zavrnjeni, prestrašeni delčki še vedno z nami. Prebujajo pa se v odnosih še danes. Hkrati to pomeni, da imamo, ko se nam bolečine preko odnosov danes prebudijo, tudi možnost, da jih zacelimo in se osvobodimo teže preteklosti.

Ko je otrok v nas pomirjen in ljubljen, začnemo spreminjati vzorce…

Ko izjočemo dolgo časa zadržane solze, razrešimo čustvene vozle in se osvobodimo travm, strahov, dobimo nazaj dovolj vitalne energije in notranje moči, da lahko začnemo spreminjati disfunkcionalne vzorce in prepričanja. Takrat jih bolj jasno prepoznamo in vidimo tudi, kako delujejo le-ti v naših življenjih. Dokler je naš notranji otrok ranjen jih težje prepoznamo, saj smo preveč „zaciklani“, da bi sploh lahko jasno videli… S pomočjo transpersonalne hipnoterapije raziščemo in naslovimo tiste (stare) dele naše podzavesti, ki nas blokirajo in omejujejo, hkrati pa na ravni podzavesti ustvarjamo drugačne vzorce in prepričanja – tiste, ki nas podpirajo.

TRANSPERSONALNA HIPNOTERAPIJA

Gre za edinstven hipnoterapevtski pristop, ki je sicer mednarodno uveljavljen in obstaja med nami že dolgo časa.

Transpersonalna hipnoterapija je nastala kot podaljšek transpersonalne psihologije. Sestavljajo jo štiri komponente: psihoanalitična, vedenjska, humanistična in transpersonalna psihologija.

Transpersonalna hipnoterapija naslavlja človeka celostno (telo, čustva, um in duhovni aspekt). Beseda transpersonalna nam pove, da gre za pristop, ki pri posamezniku želi preseči osebnost in ga povezati z globljo duhovno esenco. Vodilo transpersonalne hipnoterapije je, da pravzaprav vse človeško trpljenje in neskladje izhajajo iz nepovezanosti in ločenosti od čiste esence znotraj nas. Ponoven stik z njo nas popelje na pot samo-celjenja in osvobajanja.

Poleg klasičnih hipnoterapevtskih pristopov transpersonalna hipnoterapija vključuje še edinstvene pristope za naslavljanje podzavestnih čustvenih vsebin in dela z nepredelanimi čustvi, odnosa s starši in drugih „težavnih“ odnosov, za delo z družinskimi vzorci, notranjim otrokom in notranjimi starši, arhetipi, vključuje tudi shadow work (delo s senco), regresijo v otroštvo in v pretekla življenja itn. Katero pot in pristop uberemo je odvisno od same narave težave.

Več o transpersonalni hipnoterapiji si lahko preberete TUKAJ.

Želim več informacij in se prijaviti na brezplačni uvodni pogovor. KLIKNITE TUKAJ.

Spremljaš me lahko tudi na Facebooku in Instagramu

Opomba: Transpersonalna hipnoterapija in hipnoza na tej strani nista primerni za osebe z osebnostnimi ali drugimi duševnimi motnjami ali težjimi bolezenskimi stanji. V Sloveniji ne nadomeščata uradnega pristopa– z vstopom v proces se posameznik polno zaveda tega dejstva in pri odločitvi za vstop v proces sprejema vso odgovornost.

 

 

Košarica