Zadnje

051/ 305-224

achieve 1822503 1920

Slovenci zelo globoko v sebi nosimo vzorec, da nismo dovolj dobri. Čas je, da ga presežemo.

Slovenci zelo globoko v sebi nosimo vzorec, da nismo dovolj dobri. Ta se prenaša iz generacije v generacijo. Ker gre za kolektivni vzorec, ga v sebi nosi najverjetneje zelo veliko Slovencev. Zakaj smo razvili ta vzorec? To je dobro vprašanje, vendar o tem, kdaj drugič.

Sedaj se bomo posvetili posameznikom. Kajti, tebi, ki to bereš, prav to pišem in te želim podpreti pri preseganju tega vzorca.

Kako se vzorec „nisem dovolj dober“ kaže vsak dan?

Prvi znak je „perfekcionizem“. Vse mora biti popolno in najboljše oz. če to ni, se počutimo (zelo) slabo, manj vredno oz. ne dovolj dobro oz. celo nesprejeto. Četudi nekaj naredimo zelo dobro ali celo odlično se nam zdi, da nekaj manjka, da bi morda lahko bilo še boljše. Pa vendar, ali popolnost zares obstaja? Odgovor je, ne. Popolnost ne obstaja. Stremljenje k popolnosti nalaga le veliko čustvenih bremen in napetosti in konec koncev, človek, ki je obremenjen s popolnostjo v duhu ne more biti svoboden. Popolnost je torej velika iluzija. Znak aktivnega vzorca nisem dovolj dober v podzavesti, je tudi ta, da nam stvari ne uspevajo, kot si sami želimo ali kot od nas pričakuje okolica (!). Tudi nenehna kritika kaže na ta vzorec. Kronično pa primanjkuje pohvale. Druga plat tega vzorca je lahko, da si ne upamo poseči po zvezdah, ne dovolimo si verjeti, da se nam lahko uresniči tisto po čemer hrepenimo, ker nekje zadaj menimo, da nismo dovolj dobri za to. Npr. želimo si iti na svoje in začeti svoj posel, a se bojimo, da nam ne bo uspelo. Ne verjamemo, da imamo lahko lep odnos in ostajamo v odnosu, ki nas izčrpava – menimo, v podzavesti, da nismo dovolj dobri in ostajamo.  Ali pa npr. moški si ne upa ogovoriti ženske, ki ga privlači in v njegovih očeh izgleda “popolna” – v podzavesti mu deluje program/vzorec, da ni dovolj dober in bo pogorel, boji se, da bo zavrnjen. V resnici pa ne moreš vedeti, dokler ne poskusiš in četudi je dejansko zavrnjen, osebo, ki tega vzorca nima, zavrnitev preprosto ne boli in gre brez težav, brez strahu naprej.

Vloga „dokazovalca“

Prav zaradi tega vzorca “nisem dovolj dober”, se razvije vloga „dokazovalca“ – to je oseba, ki se mora nenehno dokazovati s svojimi dosežki in zmagami.

Vloga dokazovalca se razvije že v otroštvu. Otrok, ki v sebi čuti, da je dovolj dober, je vesel, naredi najboljše, kot lahko in ve, da bo vse ok. Takšen otrok kasneje zraste v odraslega, ki brez težav v življenju dosega ravnovesje med delom in prostim časom oz. zasebnim življenjem. To pa ne velja, ali manj velja, za osebo, ki je stopila v vlogo dokazovalca, ker nikoli ni bila dovolj dobra. Takšna oseba se kasneje žene za dosežki in se prekomerno predaja delu. Mora se dokazati in se lahko žene celo do onemoglosti. Pa vendar. Komu se zares dokazuje? Nadrejenemu, sebi? Ne, dokazuje se svojim staršem, za katere nikoli ni bil dovolj dober. Misli, da se dokazuje šefu ali sebi, partnerju, pa vendar, se v samem bistvu notranji otrok še vedno dokazuje staršem. Želi boljše kot drugi, želi najboljše. In vedno, ko naredi slabše, kot drugi ali, po njegovem mnenju, slabo v podzavesti (lahko tudi v zavesti) občuti strah, da bo zavrnjen. Kot to je bil že v otroštvu.

Praviloma ima vsak posameznik, ki je deloholik ali je neprestano pod stresom, v sebi aktivnega notranjega otroka, ki je že v otroštvu razvil vlogo dokazovalca.

Dokazuje pa se v samem bistvu staršem (ki so lahko že preminuli, a vzorec še naprej teče).

V resnici pa je vsak človek unikaten in je prišel s svojimi darovi in talenti. Vsak je dovolj dober takšen, kot je. Seveda pa je tukaj potrebno imeti v mislih stvari in vedenja, ki tako ali drugače niso škodljiva. Težko bi npr. alkoholiku rekli „vse je ok, ti kar pij še naprej“. Potrebno pa je vedeti, da je ta oseba na svet prišla popolna takšna, kot je, a je zaradi teže okolice, v kateri je rasla in bila vzgojena, razvila škodljive navade – na teh pa je vsekakor potrebno delati, jih luščiti in razreševati, da bi oseba zopet prišla, da tistega bisera v sebi.

V tem članku pa sem že na kratko opisala vse vloge, ki jih lahko razvijemo v otroštvu.

*vsebina temelji na programu osebne in duhovne rasti Transformirajte svoje življenje iz Šole Diane Cooper (Diana Cooper School of White Light)*

VAM LAHKO KAKO POMAGM?

Vabljeni v spremembo s programom osebne in duhovne rasti Transformirajte svoje življenje ali vabljeni k terapiji Notranji otrok.

Mojca Koprivnikar

Certificirana Angelska učiteljica Šole Diane Cooper (Diana Cooper School of White Light). Certificirana učiteljica programa za osebno in duhovno rast Transformirajte svoje življenje iz Šole Diane Cooper (Diana Cooper School of White Light). Profesionalna sprostitvena terapevtka po SNHS Eternal Light ®Healer. Vzgojiteljica predšolskih otrok