Kaj pa otroci in čas, ki prihaja?
Kot vzgojiteljica predšolskih otrok, ki ima za seboj kar nekaj let dela z otroki, vem da je trenutna situacija še posebej (milo rečeno) problematična za otroke. Verjetno da ne za vse, si pa upam reči, da za veliko večino.
Že prej je bil sistem vzgoje in izobraževanja, kot ga poznamo, za otroke vse prej kot spodbuden. Četudi ima otrok srečo in naleti na zares srčnega in odprtega vzgojitelja ali učitelja, pa je še vedno problematičen sam sistem, ki je naravnan tako, da skoraj popolnoma zatre otrokove globlje potenciale. Praktično odreže ga od srca in je usmerjen zgolj na treniranje uma, pa še to tako, da ga ne nauči, kako uporabljati svoj um, da mu bo v življenju zares koristilo. Zdi se, da je iz perspektive čustvene inteligence šolski sistem ostal na ravni kamene dobe.
Prav zares pozabljamo, kako pomembno je, da otroke naučimo, kako deluje um in kako delujejo čustva, kaj so misli, kaj so čustva, kako nam določajo počutje, ustvarjajo življenje in odnose in da smo pravzaprav mi sami kreatorji svojih misli in čustev, ne glede na vse. Seveda pa je prvi korak, da se sami straši najprej začnejo ukvarjati s to tematiko v svojem življenju. Že zato, da avtomatično ne prenašamo svojih vzorcev in načinov delovanja (med katerimi je veliko destruktivnih in negativnih) na otroke in se morajo potem otroci s tem ukvarjati in se lovijo v življenju. Zdi se mi, da odrasli včasih pozabljamo, kako občutljiv je otroški svet in kako deluje otroška duša, kako „usodne“ so lahko nekatere stvari za otroka.
Če ima otrok srečo, da pride v družino, kjer ima do svojega šestega leta starosti dovolj čustvene podpore in topline in možnost, da kolikor toliko lahko živi sebe, se igra in radosti brez negativnih omejitev, pa potem pride v šolo, ki ga popolnoma preusmeri iz čistega srca in stika s seboj, v glavo in um ter ga odreže od čustev. Ko odrašča, četudi čuti še povezavo s srcem in je srčen, topel, pa ga družba, okolica pripeljejo do točke, ko srčno povezavo slej ali prej v sebi zatre. To seveda na dolgi rok ni dobro.
Otroci danes so naprednejši in potrebujejo drugačen sistem. Potrebujejo drugačno obravnavo, če tako rečem. Predvsem pa potrebujejo okolje, kjer bodo lahko ostali povezani s svojo srčiko, in v tem tudi sprejeti. Potrebujejo podporo. Naučiti jih moramo, kako delujejo misli, čustva, kako si z njimi lahko pomagajo do samozavesti, dobre samopodobe, visoke lastne vrednosti in da se naučijo postaviti za sebe.
Prav s tem namenom pripravljam delavnice in srečanja za otroke v okviru Samorogove zakladnice znanja.
Več o tem na tem linku TUKAJ.