Vloga žrtve: je čas, da stopiš iz nje in vzameš moč v svoje roke?

Vloga žrtve je ena izmed bolj omejujočih vlog, ki se je običajno naučimo že v otroštvu. Vlogo žrtve se lahko naučimo tudi z opazovanjem bližnjega, ki je v vlogi nemoči (npr. starša ali eden izmed niju) oz. jo prevzamemo od prednika.

Dobro je vedeti, da je vloga žrtve tudi močan obrambni mehanizem, ki posamezniku navidez pomaga preživeti v odnosih. Lahko se izraža zelo subtilno in jo je včasih težko prepoznati.

Na drugi strani je to dobesedno vloga, ki posmaezniku (in pogosto tudi okolici) jemlje veliko vitalne življenjske energije in notranje moči ter posameznika oddaljuje od svoje resnične biti. Izraža se lahko manj ali bolj intenzivno. Nekateri so z vlogo žrtvijo tako identificirani, da se niti ne zavedajo, da je ta vloga njihov način delovanja v odnosih.

V tem zapisu pa se bolj osredinjam na posameznike, ki prepoznavajo, da so v vlogi žrtve in čutijo, da jih vloga žrtve zaustavlja pred tem, da bi naredili korak naprej v svojem življenju in stopili v svojo notranjo moč.

Vloga žrtve je samo-saboter

V vlogi žrtve imamo lahko občutek, da nam stvari ne gredo, da ne zmoremo in se raje pritožujemo, kot da bi vzeli vajeti v svoje roke in sami usmerjali svoje življenje. A kljub temu vemo, da bi nekaj radi spremenili, želimo si, pa hkrati najdemo mnogo izgovorov, zakaj ne ali se nam morda celo zdi, da drugim vse uspeva, nam pa ne in zato ostajamo, kjer smo. Ovira nas lahko razmišljanje, da nimamo dovolj znanja, moči, sposobnosti, da bi lahko... in podobno.

Res je tudi, da se vsi, kdaj poslužimo vloge žrtve. Najbolj problematična je, ko smo, zaradi nje odvisni in nemočni ter se počutimo, da smo morda rojeni „pod nekakšno nesrečno zvezdo“, da namesto nas odločajo drugi, mi pa pri tem nič ne moremo ali le malo. Potrebno je poudarit da je vloga žrtve tudi močan slovenski kolektivni način delovanja oz. Kolektivni vzorec.

Običajno se razvije že v zgodnjem otroštvu, ko otrok želi pridobiti ljubezen in pozornost staršev, kar naj bi v zdravem čustvenem okolju tudi prejel brez posebnega truda. Če se to ne zgodi po “naravni” poti, se otrok začne prilagajati in išče številne načine za to, da bi mu starši naklonili ljubečo pozornost, ga videli, slišali, sprejeli in mu izkazali ljubezen ...

Kot izhaja iz programa Transformirajte svoje življenje (Diana Cooper) gre otrok, ko išče pozornost in ljubezen staršev skozi več faz (ugajanje, dokazovanje, racionaliziranje itn.). Vloga žrtve se začne razvijati v zadnjih fazah, ko otrokova prizadevanja, da bi bil viden in slišan, niso uspešna. Torej, enostavno povedano: pri iskanju ljubeče pozornosti staršev je bil pri vsem trudu neuspešen in je vedno znova ostal ne-slišan, ne-viden, brez pozitivne, ljubeče spodbude, potrditve in tako se postopoma razvija vloga žrtve, ki pravzaprav predstavlja nemoč. Hkrati pa ohranja otroka odvisnega in disfunkcionalno navezanega na staše.

S takšnim vzorcem, prepričanji ter načinom delovanja posameznik odraste in končno postane odrasel, ki ima težave s postavljanjem meja, ne zna reči ne, prepričan je, da ne more nič spremeniti, da je rojen pod nesrečno zvezdo, življenjee semu dogaja, je odvisen od drugih in sledi temu, kar drugi rečejo, ima „težko življenje“, ki takšno pač je in pogosto za vse to krivi druge okoli sebe.

Večinoma je, zaradi te vloge, od sebe odtujena, saj ni v stiku s svojo notranjo močjo in svojim bistvom.

Kot že rečeno se vloga žrtve lahko pojavlja v različnih niasah, če temu tako rečem – bolj ali manj intenzivno, lahko tudi le občasno v kakšnih posebnih situacijah ...

Zaradi vloge žrtve se lahko razvije ubogi jaz in posameznik težko prevzame odgovornost za svoje življenje in/ali dejanja. Lahko bi celo rekla, da vedno, ko se nam zdi, da smo nekako “ubogi”, se nagibamo k vlogi žrtve. Ali pa smo ubogi mi, drugi pa nam delajo krivične stvari - to je seveda lahko povsem res, a potrebno se je vprašati, zakaj smo "ubogi" in ne zberemo moči ter rečemo "dovolj"...

Vloga žrtve nam sporoča, da nimamo moči. A v resnici to vsekakor ne drži!

Kot mnogi drugi načini delovanja, ki prihajajo iz polja nižjih energij, je tudi vloga žrtve energija, ki je bila ustvarjenja za to, da posameznika ohranja v nizki vibraciji nemoči in odvisnosti. Notranje močan, postavljen in neodvisen posameznik ne reagira na vlogo žrtve.

Korak iz vloge žrtve, pomeni prvi korak v svojo moč.

Bolj ko stopamo iz vloge žrtve, več svoje vitalne energije imamo nazaj. Več kreativne energije. Več upanja, zaupanja in vere v sebe. Bolj razumemo življenje. Ko presegamo vlogo žrtve, se nam začne dvigati oblak megle, ki nam je prej sivil pogled na življenje. In življenje začne teči ...Morda se nam celo rodi veselje in iskra življenja nazaj ...

VAM LAHKO POMAGAM?

Vabljeni na TRANSPERSONALNO HIPNOZO ali na seanse NOTRANJI OTROK, kjer ciljno delamo z arhetipom notranjega otroka in notranjih staršev.

Več info: info@mojcakoprivnikar.si

Zapis ni nadomestilo za obisk ustreznega terapevta.

Članek sem zapisala Mojca Koprivnikar (človek) in ne UI.