Ne želim več drame! Želim si ljubezni, sprejemanja in spoštovanja, pa se ponavlja vedno isto “sranje”

Nisem še srečala človeka, ki nebi želel biti v odnosih ljubljen, sprejet in spoštovan. Pa vendar, je pogosto vse prej, kot to. Zakaj?

Nekje globoko v sebi, pod vsakdanjimi stvarmi, ki jih rutinsko živimo vsak dan ali jim brez pomišljanja sledimo, nosimo spomin na to, kdo v resnici smo – ljubezen in svetloba. Biti ljubljen in ljubiti, sprejemati, odpuščati … To je tudi eden izmed razlogov, zakaj se pogosto v življenju, v odnosih ne „sprijaznimo” manj ali trpimo ali celo zbolimo. Ker nas iz globoke notranjosti vsak dan kliče glas ljubezni, sama ljubezen in resnica. Ljubezen, odpuščanje, sprejemanje … je človeku nekaj nekaj najbolj naravnega, pa vendar se zdi, da smo se ravno od tega najbolj oddaljili in izbrali težjo pot borbe (s samim seboj in posledično z drugimi), ločevanja, ponosa, borbe, kdo ima prav in kdo nima, kdo je boljši in kdo slabši itn.

Ker smo izgubili stik z virom ljubezni v sebi, smo jo začeli iskati v drugih ljudeh, pri drugih ljudeh. Praznimo, ki jo čutimo, naj bi zapolnil nekdo drug. A resnica je, pa naj se sliši še tako izpeto in ponavljajoče, da nam nihče ne more dati ljubezni po kateri hrepenimo. To si lahko damo le sami. Ko se to zgodi, se v nas prebudi ta speči vrelec, ki ga začnemo oddajati iz sebe in tako začnemo vabiti v svoje življenje ljudi, ki so ljubeči.

Da pa bi prišli do tega vrelca v sebi, pa se je potrebno spoprijeti s starimi ranami, morda tudi ranami iz otroštva. Različne zamere, razočaranja, strahovi, jeza in druge podobne senčne energijske tvorbe (blokade) so tiste, ki obložijo naše srce (kjer domuje ljubezen) in ga zaprejo za ljubezen. Ob tem pa človek postaja vse bolj nezadovoljne, osamljen, še bolj razočaran, morda celo prazen.

Morda imamo srečo in smo na svet prišli obdarjeni s prepričanjem, da si zaslužimo ljubezen in smo se rodili staršem, ki nam pokažejo, da smo ljubezni vredni, zato bo k nam prišla lažje. Temu se reče tudi dobra karma. A v svoji praksi srečujem bolj pogosto (večinoma) posameznike, ki imajo „slabo“ karmo v ljubezni in najrazličnejših odnosih. Ko rečem slabo karmo v ljubezni, nimam v mislih samo, da imajo „nesrečo“ v romantičnih odnosih, ampak odnosih nasploh (zapleteni, konfliktni, težki, napeti odnosi) – to so lahko romantični odnosi, kot tudi vsi ostali. To si razlagam, da je zato, ker so na Zemlji vse lekcije na koncu lekcije ljubezni, kajti ljubezen je tisto vezivo, ki ustvarja in povezuje vse na Zemlji, še najbolj pa odnose. Nekoč ( lahko tudi v preteklih življenjih) smo lahko zlorabili ljubezen, kot osnovno silo, na najrazličnejše načine (lahko smo koga brez občutka zapustili, zavrnili, lahko smo koga izdali, opeharili, zmanipulirali za svojo korist, izkoriščali, zanemarjali itn.). Na takšen način smo se vse bolj oddaljevali od sebe in, torej, vira čiste ljubezni – tega, kar v resnici smo in kar povezuje vse in vsakogar. Zato so lekcije, ki jih imenujemo „težke“ in smo, zaradi njih utrujeni, naveličani, dovolj imamo nenehnega ponavljanja, v resnici, izjemna priložnost, da se preko njih naučimo vrniti nazaj k sebi – k svojemu izvoru, viru Ljubezni, k odpuščanju, sprejemanju …

Izdaje, (fizične, čustvene, spolne) zlorabe, odnos, da nam ni mar, odnos, ko želimo imeti prav, poniževanje, podcenjevanje, zaničevanje, strahovi, zapuščanje, zavračanje, manipulacije… vse to v svojem bistvu kaže, da se je človek (morda močno) oddalji od svojega čistega bistva, vira. Kajti človek, ki deluje iz ljubezni in z ljubeznijo nikoli ne prizadene bližnjega na takšen način. Kljub vsemu, podobno pritegne podobno in ko se nam, kaj takšnega zgodi ali dogaja, je to izjemna priložnost, da pogledamo, kje smo mi izgubili stik s seboj in svojim virom ljubezni ter se z odpuščanjem, spuščanjem in sprejemanjem začnemo počasi vračati nazaj … Rojevati se začne ljubezen do sebe … Dokler tega ne storimo se nam bodo ponavljale iste lekcije – odnosi, ljudje, situacije.

Ne gre pozabiti omeniti, da s tem, ko krivimo drugega, ga obsojamo, zaničujemo, vračamo nazaj enako – milo za drago, v resnici nalagamo „slabo“ karmo sebi in še krepimo prav tisto, kar si ne želimo. Edina pot do osvoboditve, je pot spuščanja, odpuščanja in sprejemanja … Ker pa to ni vedno najlažje, ljudje radi iščemo stran poti in načine, kako bi brez posebnega truda to predelali – hodimo do jasnovidcev in upamo, da nam bodo rekli, da nas čaka sreča, iščemo zdravilce, ki nam bodo počistili energijo in vse bo, kot si želimo … Iščemo cel kup instant rešitev.

Drugi ne more narediti namesto nas. Lahko nas podre, nam pomaga … naredimo pa sami

Resnica pa je, da drugi ne more narediti namesto nas, zato nas dobra novica jasnovidke osreči le za kratek čas, energijska terapija deluje le krajši čas, če sami ne delamo več naprej … Seveda nam terapevt lahko pomaga, nas podpira, drži prostor in vodi skozi proces spuščanja varno, nam preda orodja, znanja, s katerimi si lahko pomagamo, a brez našega sodelovanja, nihče ne more narediti premika. Zato je ključnega pomena, da tudi po terapijah, seansah in delavnicah „migamo“ tudi sami in delamo na sebi. Kajti po seansi, ko se nam je nekaj osvetlilo, bomo zagotovo soočeni s preizkušnjo v življenju – dana nam bo, zato, da bomo naredili drugače in spremenili tok energije. Preizkušnja je skoraj neizogibna in nam ponudi priložnost, da ravnamo drugače. Ali bomo ali ne, je odvisno od nas. Ko zmoremo ravnati drugače, pa smo vedno „nagrajeni“ . Torej, preizkušnja po seansi ne pomeni, da ni delovala, nasprotno, preizkušnja je priložnost … Kajti, ponovno, nihče ne more narediti namesto nas.