Kako se naše telo in podzavest spominjata nerazrešene travme?
Kako se naše telo in podzavest spominjata nerazrešene travme?
Ko bolje razumemo delovanje travme in kako travmatični dogodki delujejo na naše možgane, telo in podzavest, je jasno, da travme ne pozdravi čas, da je ne bomo razrešili z pogovornimi tehnikami, ali tehnikami, ki poveličujejo npr. mentalno raven (programiranje uma itn.). Te nam lahko pomagajo kratkotrajno, delujejo kot tableta, ki jo vzamemo, ko nas boli npr. glava, vendar pa le-ta ne odpravi vzroka. Podobno velja za tovrstne tehnike pri travmi iz otroštva. In za otroka je travmatično lahko že čustvena odsotnost starša, vloga žrtve mame, nepredvidljivo okolje, kje so šele zlorabe in toksični odnosi… Več spodaj…
Pri razreševanju moramo, po mojih izkušnjah, vključiti delo z vsemi 4 ravnimi: delo s telesom (somatsko), čustveno raven, mentalno raven in za korenito spremembo je potrebno vključiti tudi duhovno raven (transpersonalno – preseči osebnost, ego in se povezati z duhovno inteligenco znotraj nas – zelo pomembno…). Na takšen način lahko s predanostjo in vztrajnostjo zares izkoreninimo vzrok, izpulimo korenino plevela, da ne bo rasel več. In točno to lahko dosežemo s Transpersonaslno hipnoterapijo.
Sicer se bomo, po mojih izkušnjah, slej ali prej zavrteli zopet v istem krogu. Nek krajši čas nam bo morda zgoraj omenjana tehnika pomagala, pri prvi resni preizkušnji pa se bo krog zopet odvrtel.
Za to obstaja povsem enostavna razlaga, ki jo opišem spodaj.
V bistvu pa gre za to, da ko se zgodi re-aktivacija travme (preko trigerjev, ki jih tudi opisujem spodaj), imamo omejen dostop do čelnega režnja v možganih (kjer se odvijajo razumski zavestni procesi), saj se nam vklopijo deli, ki so zadolženi za preživetje in čustveni deli in takrat imamo prekinjeno povezavo z razumskim delom.
PREBERITE TUDI: ZAKAJ PONAVLJAMO NEGATIVNE VZORCE?
Re-aktivacije so lahko v intimnih odnosih, pri delu, zaradi družbenih okoliščin (čas sedaj: inflacija, vojne…) in najdemo se v odzivu, pa sploh ne vemo, da se je v nas prebudila morda travma iz otroštva, ali celo od prednika travma: smo kronično prestrašeni, jezni, osamljeni, vedno krivi, imamo občutek da ne bomo zmogli, nemoč…
Nerazrešena travma je svoj svet
Nerazrešena travma ima na nek način svoj svet. Lahko bi rekli, da ima energija, ki je zbrana v travmi svoje značilnosti – najbolj poudarjena je ta, da nas drži ujete v preteklosti, in sicer del nas ostane zamrznjen v času in v starosti, v kateri se je zgodila. Kljub temu, da smo danes lahko stari npr. 50 let, če smo pri 5. letih doživeli, za nas, travmatski dogodek in ga nismo nikoli razrešili, je ta del nas ostal na tej ravni in v tistem preteklem času. Aktivira se, torej, danes, v podobni situaciji oz. okoliščinah, ki našo podzavest spominjajo na pretekel travmatski dogodek. Travme se torej spomni naša podzavest, nezavedno in telo.
Nerazrešena travma in kronična „visoka pripravljenost“
Zaradi preteklega nerazrešenega travmatskega dogodka/ dogodkov naše telo, predvsem živčni sistem, ostane v visoki pripravljenosti in čaka na naslednjo „grožnjo“, da se bo lahko pred njo ustrezno zaščitilo (z obrambnim mehanizmom, ali celo fizično …).
Strokovnjaki pravijo, da je spomin na travmo in odziv na njo shranjen v možganih, in sicer v predelih, ki so zadolženi za čustva in spomin, kot sta hipokampus in amigdala. Ko naše telo in podzavest zaznata podobnost s travmatskim dogodkom (lahko je to samo vonj, gesta, pogled…) se aktivira celoten odziv telesa. Zaradi travmatskega dogodka lahko predel v možganih, amigdala, ki je sicer odgovorna za aktivacijo odziva boj, beg, zamrznitev, postane preveč aktivna. To lahko poveča raven stresnih hormonov v telesu, kar povzroči občutek, kot da ste ves čas »na trnih«. In tako ostne, ne glede na to, da smo danes odrasli, če seveda ne razrešimo originalne travme.
PREBERITE TUDI: DISFUNKCIONALNA DRUŽINA: KAKO DELUJE IN 3 PRAVILA, KI VELJAJO V NJEJ
Zakaj se je nerazrešene travme potrebno lotili na ravni podzavesti in telesa ?
Zaradi nerazrešene travme nas naši možgani pravzaprav ves čas prepričujejo, da se ne smemo sprostiti, saj je nova grožnja za ovinkom (četudi jo prav zares ni). Moramo biti pripravljeni na vse. Tudi če nam je razumsko jasno, da smo varni in vemo, da nismo v nikakršni nevarnosti, pa nam telo in podzavest sporočata drugačno zgodbo, dokler ne razrešimo originalne travme. Prav to je tudi razlog, da bomo travmo verjetno težko rešili zgolj z mentalno naravnanimi tehnikami ali pozitivnimi afirmacijami, saj med racionalnim delom in podzavestjo ni prave povezave. Ko se aktivira amigdala, imamo namreč omejen dostop do čelnega režnja (dela možganov, kjer se odvijajo zavestni procesi, mentalna dejavnost, razum…)
Poglejmo posplošen praktičen primer: nerazrešena travma in otroštvo
Na primer, da ste odraščali v družini, kjer ni bilo prave čustvene povezanosti med člani družine. Prav tako se o čustvih in počutju ni govorilo, še manj se ukvarjalo s čustvi in iskalo načine za dobro počutje ter dobrobit vseh članov družine.
Na primer, da je že v vašem zgodnjem otroštvu (ali kasneje) vaš oče začel redno piti alkohol in doma je bil vse manj. Ko pa je že bil doma, je bil popolnoma distanciran in odsoten, občasno morda agresiven in nepredvidljiv v vedenju. Mama pa je postajala vse bolj čustveno odsotna (morda se je, zaradi preobremenjenost tudi fizično umikala) in vse bolj padala v vlogo žrtve. Morda je bila jezljiva in imela občasne izbruhe jeze na vas.
Situacij, kako se odvijejo stvari, so lahko različne, vendar pa je skupna disfunkcionalnost v odnosih..
Če povzamem.
Otrok za zdrav razvoj potrebuje najprej občutek varnosti in torej, zanesljiva, predvidljiva in odgovorna starša, ki sta čustveno dostopna in prisotna. Potrebuje ljubeče okolje, ki ga pripravlja na samostojno, kasneje, odraslo življenje. Po možnosti tudi okolje, kjer se starši zavedajo svoji čustvenih ran in na njih delajo, sicer jih bodo neizbežno prenašali naprej..
PREBERITE TUDI: KAKO SE ZGODI PRENOS MEDGENERACIJSKE TRAVME IZ PREDNIKA NA POTOMCA?
V našem primeru je bilo vse prej kot to. Čustveno odsotna in popolnoma nepredvidljiva starša. Čustva pa popolna španska vas. Že samo to v otroku, ki je ranljiv, popolnoma odvisen fizično in čustveno, nežen, mehak… povzroča travmo, konstanten stres, preobremenjenost, navale čustev, ki jih ne zna predelati, niti jih ne zmore razumeti, ves čas pa mu telo pravi, da mora biti na preži, nima pojma kaj se dogaja, megla, sklepa da je kriv za vse, nauči se ugajati in se prilagajati, disocirati, odklopiti, ko je preveč, saj ne ve, kaj lahko pričakuje v naslednjem trenutku. Kje je tukaj prostor zanj? Kdo zanj v resnici skrbi? Kdo mu daje varnost, podporo?
Vse to predstavlja “ugodno” okolje za kronično doživljanje stresa in travme. V podzavest pa se zapisuje vse. Naši možgani se učijo in sprejemajo, se odzivajo.
PREBERITE TUDI: 3 ZNAKI, KI KAŽEJO NA POTLAČENO JEZO
A otrokovo preživetje je odvisno od teh staršev, četudi čustveno nezrelih. Zanj sta alfa in omega in četudi staršev ni več (so pokojni, ali ostareli), so v njem, tem dane odraslem otroku, ostali zapisi – v telesu in podzavesti. Oblikoval se je sistem prepričanj, odzivov in vzorcev. Travma pa je tista blokada, zaradi katere pogosto ne zmoremo spremeniti tega sistema, tudi ko smo že odrasli. Zakaj? Potrebno je naprej razrešiti travmo – z ljubeznijo, mehkobo, sprejemanjem, samo-objemi – vedno znova. Vračamo se k ljubezni. Šele potem sledi vse ostalo.
Kakšni so možni sprožilci nerazrešene travme?
Predvsem se razlikujejo od človeka do človeka, zato je nujno potrebno vstopiti v terapevtski proces. A v osnovi nerazrešeno travmo aktivira vse, kar spominja na originalno travmo. Aktivira se predvsem odziv preživetja. Tudi če se ne spomnite določenih podrobnosti, se vaše telo in podzavest zagotovo spomnita. Izkušnja se namreč zapiše v telo z vsemi značilnostmi.
Sprožilci travme so lahko: vonji, zvoki, kraji, predmeti, ljudje ali določene lastnosti ljudi, določene okoliščine, čustvena stanja (odziv drugega) itn.
Terapevtski pristopi, ki jih izvajam pri celjenju travme (le v primeru, če ne gre za osebnostne ali duševne motnje ali težje zdravstvene težave – več v opisu metod):
SOMATSKE PRAKSE – HIPNOTERAPIJA S SOMATSKO PRAKSO
Pri pisanju sem si pomagala z: https://psychcentral.com/
VIR Slike: https://pixabay.com/illustrations/woman-female-young-beauty-model-2258356/
VAM LAHKO POMAGAM?
S transpersonalno hipnoterapijo in somatsko hipnoterapijo sem pomagala že mnogim.
Vabljeni.
TRANSPERSONALNA HIPNOTERAPIJA
Gre za edinstven hipnoterapevtski pristop, ki je sicer mednarodno uveljavljen in obstaja med nami že dolgo časa. Transpersonalna hipnoterapija je nastala kot podaljšek transpersonalne psihologije. Sestavljajo jo štiri komponente: psihoanalitična, vedenjska, humanistična in transpersonalna psihologija.
Več o transpersonalni hipnoterapiji si lahko preberete TUKAJ.
Možnost brezplačnih konzultacij:
Želim več informacij in se prijaviti na brezplačni uvodni pogovor.
SOMATSKA HIPNOTERAPIJA
Somatska hipnoterapija je oblika terapevtskega dela na sebi, ki se osredinja na somatske pristope in samoregulacije čustev. Osredotoča se predvsem na povezavo med telesom, dihom, umom in čustvi. Somatska hipnoterapija naslavlja izvor težav in stisk preko telesa in njegovih odzivov, saj velja vodilo, da je naše fizično telo zemljevid naših podzavestnih vsebin, potlačenih čustev, občutkov, travm, strahov itn. Ker se izvaja s pomočjo hipnoze, velja za intenzivnejšo terapijo.
Več o somatski hipnoterapiji si lahko preberete TUKAJ.
Možnost brezplačnih konzultacij:
Želim več informacij in se prijaviti na brezplačni uvodni pogovor.
Spremljaš me lahko tudi na Facebooku in Instagramu.