Zadnje

051/ 305-224

girl 1955797 1920

Kako razrešiti rane iz otroštva: od čustvene bolečine do notranje moči

Ko se odločimo, da bomo stopili na pot transformacije, se bomo enkrat srečali tudi s svojim otroštvom in z ranami iz otroštva. Prav takšna transformacija, ki se začne pri koreninah, je namreč zares daljnosežna in prinaša trajne spremembe v želeno smer.

A spoprijemanje z otroškimi ranami, je sprva lahko boleče in pogosto zahteva svoj čas, našo predanost ter vztrajanje v procesu spreminjanja. Hkrati se odvija tudi proces opolnomočenja in osvobajanja, kar seveda prinaša olajšanje in vse več notranje moči in jasnosti. Zato je potrebno vztrajati.

Nekaj znakov, ki nam kažejo, da nosimo nerazrešene rane iz otroštva

Lahko se popolnoma nezavedno (ali zavestno) izogibamo intimnosti in čustveni ranljivosti. Ne redko se lahko počutimo prazne in imamo občutek praznine – nekaj manjka v našem življenju. Ko imamo priložnost za čustveno stabilen in zdrav odnos, nam to ni dovolj – posameznika lahko odrivamo od sebe. Lahko pa se na drugi strani vedno znova in znova znajdemo v toksičnih odnosih. Pogosto imamo občutek, da smo nenehno jezni ali smo depresivni – kot bi obtičali v tem stanju. Tudi odvisnosti in samo-sabotažno ravnanje kaže na rane iz otroštva. Lahko si nalagamo preveč obveznosti in ne znamo reči ne, ko je preveč ali postaviti mejo, pokazati svojo vrednost.

Kako se lahko maksimalno odpremo procesu osvobajanja in celjenju ran iz otroštva?

Najbolj pomembna je seveda naša naravnanost, da smo se pripravljeni odpreti procesu in v njem vztrajati. To je ključno.

Dovolimo si žalovati za otroštvom, ki ga nismo imeli

Med samim procesom je pomembno tudi, da si dovolimo žalovati za otroštvom, po katerem smo hrepeneli, a ga nismo doživeli, imeli. Če je bilo naše otroštvo bolj travmatično, potem pogosto nosimo občutek krivde, da je naša krivda, da je bilo tako. Kar seveda ne drži, zato je naslednji korak, da si dovolimo spustiti občutek krivde, breme. Zaradi vzdušja v družini smo se morda naučili potisniti svoja prava čustva in smo nadeli masko, da smo lahko preživeli. To pomeni, da verjetno še danes zanikamo in potiskamo svoja prava čustva in nekako „igramo“ v odnosih. Izogibamo se lahko predvsem pred tem, da bi bili ranljivi, kajti ravno to nikoli nismo smeli biti. Ko smo to bili, ni bilo videno in slišano, morda celo kaznovano… A žal, potiskanje čustev in ignoriranje njih pomeni, da se lahko težje sloočamo s stresnimi situacijami ali doživljamo situacije bolj stresne, kot so. Svojim pravim čustvom je potrebno dovoliti priti na plan in jih ustrezno izraziti. Tudi to je lahko del faze žalovanja. Običjano gremo skozi naslednje faze: zanikanje, jeza, pogajanje s samim seboj, depresija/brezup in na koncu počasi sprejmemo … in lahko gremo naprej, spustimo, se olajšamo…

Oddaljimo se od toksičnih ljudi

Težko bomo okrevali in se opolnomočili v okolju, ki nas je ranilo. Zato se je za celjenje potrebno za določen čas umakniti iz takšnega okolja in toksičnih ljudi nasploh, sicer vedno znova odpiramo iste rane in še več – dajemo sol na rano. Dobro je pogledati, kateri ljudje nas zares podpirajo in kateri nas rušijo in so negativni naravnani do nas ali nasploh. Posamezniki, ki nas podpirajo, so pristni, iskreni, ljubeči, zaupanja vredni in vas sprejemajo, je vredno ohraniti. Posameznike, ki nas čustveno zanemarjajo, so čustveno nedostopni, ne slišijo vaših čustvenih potreb ali imajo toksično vedenje, je dobro razmisliti, kaj vam takšen odnos zares daje…

Občutek varnosti in zanesljivost

Če smo odraščali v destruktivnem okolju, ob čustveno nestabilnih ali nedostopnih, nepredvidljivih starših, nam verjetno manjka občutek varnosti, kar se v odrasli dobi lahko kaže skozi anksioznost, tesnobo, napade panike, strahove. Zaradi tega lahko razvijemo nadzor – želimo nadzirati situacije in ljudi. Nadzor nam daje žal iluzoren občutek varnosti. Zato je pomembno, da skozi proces prepoznavamo, kaj zares potrebujemo, da se bomo počutli varno v telesu in prostoru. Predvsem je tukaj pomembno, s kakšnimi ljudmi smo obkroženi. Zagotovo si ne želimo takšnih, ki bodo čustveno nedostopni, nezanesljivi, nepredvidljivi…

Čas zase, v miru

Skozi proces celjenja, je pomembno, da si vzamemo čas zase in se umaknemo od hrupnih množic, zabav in drugega hrupa, kaosa. Želja po umiku je normalen del procesa, ki se seveda s časom uravnovesi in si zopet želimo družbe in dinamike. Meditacija, pisanje dnevnika, sprehodi v naravi, dišeča kopel, branje knjig … Vse to je dobrodošlo skozi procese…

VIR: https://www.psychologytoday.com/

Želite stopiti v proces osebne in duhovne rasti?

Individualne seanse

Transformirajte svoje življenje program iz Šole Diane Cooper

Osvobajanje notranjega otroka in družinski vzorci

Mojca Koprivnikar

Certificirana Angelska učiteljica Šole Diane Cooper (Diana Cooper School of White Light)- Certificirana učiteljica programa za osebno in duhovno rast Transformirajte svoje življenje iz Šole Diane Cooper (Diana Cooper School of White Light)- Profesionalna sprostitvena terapevtka po SNHS- Izvajalka programa Podedovana družinska travma po Mark Wolynn- Eternal Light ®Healer- Vzgojiteljica predšolskih otrok- Dodatna izobraževanja: Travma in limbični sistem (National Institut for the Clinical Appllication of Behavioral Medicine), - GoStrenghts program za otroke ...

Košarica
  • No products in the cart.